Na kakšen način bi lahko samooskrbo z lokalno pridelano hrano povečali? Kakšna bi lahko bila vloga koncepta pametnih vasi pri tem?
Pri povečanju samooskrbe s hrano moramo biti zelo natančni in pogledati v posamezne panoge. V Sloveniji pridelamo več mleka, kot ga porabimo, saj nam to omogočajo naravne danosti. Ker je perutninarstvo dobro organizirano, smo tudi tu samooskrbni. Pridelamo dovolj vina – izvozimo precej kakovostnih vin, prek trgovskih polic pa uvažamo manj kakovostna vina. Tudi govejega mesa zredimo skoraj toliko, kot ga porabimo, dogaja pa se to, da izvažamo najbolj kakovostno živo govedo, uvažamo pa poceni govedino slabše kakovosti. Prašičjega mesa pridelamo manj kot 40 odstotkov potrošnje, velikokrat pa domači rejci ne morejo prodati spitanih prašičev.
Kje vidite razloge za takšno stanje?
Pri govejem in prašičjem mesu jih vidim v relativno slabo organiziranih rejcih na eni strani, mesnopredelovalna industrija in predvsem trgovci pa izkoriščajo položaj na neurejenem trgu. Pomanjkljiva je tudi kontrola s strani inšpekcijskih služb, saj se zagotovo precej uvoženega mesa proda pod slovenskim poreklom, ki ga kupci vedno bolj priznavajo. Velika težava so tudi akcijske cene uvoženega mesa, saj vidimo, da lahko kupimo kilogram mesa v akciji po podobni ceni, kot stane kilogram kruha ali kakovostnega paradižnika. Kupna moč slovenskih potrošnikov pa tudi ni tako velika, da ne bi posegali po manj kakovostnem uvoženem mesu po akcijskih cenah. Temu botrujejo tudi nakupovalne navade, ki se le počasi spreminjajo.
Kako pa vidite stanje pri samooskrbi s sadjem in zelenjavo?
Tu bi zagotovo lahko pridelali bistveno več, kot je današnjih 40 odstotkov potrošnje. Na eni strani je treba bistveno povečati površine z namakanjem in izkoristiti izobilje slovenskih voda, povečati pridelavo v plastenjakih in rastlinjakih ter tudi izrabo geotermalne vode za izvensezonsko pridelavo sadja in zelenjave. Sadjarske površine bi vse morale biti pokrite s protitočno zaščito in namakane.
»Paziti moramo, da nam v drobnem in velikem gospodarstvu ne propadejo podjetja in kmetje, ter sprejeti ukrepe, ki bodo na eni strani izboljšali in povečali samooskrbo, na drugi pa z razvojem in pospešenim uvajanjem novih tehnologij tudi bistveno izboljšali tako proizvodne procese v kmetijstvu kot tudi prodajne kanale, ne le s strani trgovcev do potrošnikov, temveč tudi neposredno od kmetov do potrošnikov.«
