Združenje žagarjev in trgovine z rezanim lesom Slovenije je član Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZS, in sicer kot sekcija Žagarjev in trgovine z rezanim lesom.
Cilji združenja
Zakaj tudi trgovina – Znamo žagati ne znamo pa vsi prodajati. Žagarji smo ugotovili, da ob razdrobljenosti in majhnosti na trgu težko nastopamo vsak zase. Prvič se nam pojavi že problem pri nabavi surovine – kajti tudi ta trg je izjemno razdrobljen, razen količin iz naslova državnih gozdov, in nezanesljiv tako količinsko kot časovno. Drugič pa se nam pojavi problem premajhne moči pri našem nastopu na trgu z našimi produkti. Ob skupnem in usklajenem nastopu na trgu namreč lahko združujemo naše količine in z njimi dosegamo boljša pogajalska izhodišča.
Letošnja naravna nesreča je pokazala, kako pomemben člen predstavljamo, saj smo kar nekaj lesa ob sanaciji razrezali in tako pripomogli, da cena surovine ni padla tako drastično, kot je padla cena celuloznega lesa. Naši cilji niso majhni in osnovni namen je, da se hlodovina v čim večji meri predela na naših žagah, proda naši lesnopredelovalni industriji in kot izdelek z dodano vrednostjo preko naše trgovine proda v Evropo in Svet.
Stanje rezanega lesa in predelave v Sloveniji
V Sloveniji je posekanega letnega etata približno med 3 in 4 mio m3 z oceno stroke da je možno sekati dobrih 5 mio m3. Imamo 20% državnega gozda in kar preko 460.000 lastnikov ali gozdnih posestnikov. Res je da smo pred 20 leti skoraj ves les predelali in imeli zaposlenih 40.000 ljudi v lesno predelovalni industriji in da danes ne dosegamo 20 % zaposlenih od takrat in predelamo tudi ne več kot 20% letnega etata.
Večina proizvodnje primarne predelave v Sloveniji so specifične in zasnovane na določen segment surovine in nikakor niso po velikosti konkurenčne sosednji Avstriji. V Sloveniji razrežemo približno 800.000m3 hlodovine, od tega 250.000m3 listavcev boljše kvalitete in 650.000m3 iglavcev. Tehnološko smo dokaj slabo opremljeni in le redki so v primarni predelavi lahko konkurenčni trgu EU. Žal nam v zadnjem obdobju, kljub trudu, ki ga vlagamo razrez še rahlo upada, saj trgi niso preveč rožnati in vojne na bljižnem vzhodu puščajo trenutno zelo slabe sledi. Svoje pa naredi še konfuzen trg s hlodovino, kateremu pravzaprav s špekulacijami pri meritvah in cenah diktirajo Italijani in Avstrijci. S tem nam ustvarjajo nelojalno konkurenco – slovenski žagarji smo prisiljeni kupovati hlodovino po slovenskih meritvah in plačevati po avstrijskih cenah.
Realna možnost dviga predelave lesa v naslednjih petih letih
Res je, da je to zelo kratka doba, vendar moramo k temu pristopit res vsi, seveda če je v temu interes politike, lokalnih skupnosti in nas, ki delamo in proizvajamo.
V Sloveniji imamo približno 14 regionalnih področij gozdnatih predelov (sovpadajo tudi z območnimi enotami ZGS) in v vsaki raste svoja struktura hlodovine, katero lokalno najbolj poznajo tako gozdarji kot žagarji. Na teh območjih je potrebno omogočit že obstoječim žagam možnost razvoja, posodobitve z nepovratnimi ali povratnimi sredstvi tako žag, kot tudi predelave lesa z dodano vrednostjo. Pri tem največjo vlogo igrajo lokalne skupnosti, saj jih večina še nima sprejetega OPN in za pridobitev gradbenega dovoljenja se porabi preveč časa. Te žage naj bi imele kapaciteto do 100,000 m3 in bi tako omogočile že obstoječim primarnim predelavam nadaljnje delo in možnost razvoja ter dodatnega zaposlovanja. Po možnostih je potrebno ob teh žagah vzpostaviti t.i. lesno predelovalne centre v katerih se bo les izrabil v celoti in se mu bo dodala kar najvišja možna dodana vrednost. In tu žagarji zopet potrebujemo močno in urejeno trgovino. Nekoč smo jo imeli v obliki Slovenijalesa.
Zanesljiva dobava
Žage z večjo kapaciteto bi imele težave s surovino, kar se lahko vidi v sosednji Avstriji, kjer imajo precej večje žage in tudi precej večje probleme, sploh v obdobjih pomanjkanja hlodovine. Ravno tako bi imele težave okoliške žage in delavnice, ki bi lahko čez noč ostale brez dela in tudi zaposljivosti.
Če želimo z razvojem primarne predelave resno pa brez zanesljive dobave surovine ne bo šlo. Posodobljena primarna predelava mora imeti možnost dostopa do državnega lesa, saj zasebni lastniki gozdov sekajo le v določenem obdobju, proizvodnjo pa je potrebno zagotavljati skozi vse leto. Poleg tega pa je izjemnega pomena tudi to, da so državni gozdovi certificirani, zasebnih je izjemno malo. Tudi zato v prvem koraku, če želimo resno nastopati na tujih trgih, potrebujemo državni les.
Zasebne lastnike gozdov bi bilo potrebno vzpodbuditi, morda tudi z davčno politiko, k množičnejšemu gospodarjenju z gozdom (tudi k temu da bodo vstopali v sheme certificiranja) in s tem posledično tudi k realizaciji vsakoletnega etata. Dogaja se nam, da se seka prestar les.
Lastniki so sicer stimulirani s pravico do pavšala, ki pa je v sedanjih razmerah nekoliko sporen. Pravico do njega ima vsak lastnik gozda in kot kupec hlodovine in izvoz le te pomeni tudi vstopni DDV, katerega je država neto plačnik in tako plača več kot 20 MIO EUR letno, kar je neposredna subvencija izvozu naravnega bogastva. In v tem primeru je ta pavšal pravzaprav subvencija tuji lesnopredelovalni industriji in s tem škodljiv našim delovnim mestom. V tem primeru bi morali urediti trg z gozdno lesnimi sortimetni tako, da bodo lesnopredelovalna podjetja lahko računala na dolgoročno (desetletno) in zanesljivo oskrbo po konkurenčnih cenah.
Gozdno lesna veriga
Da bi omejili nered in špekulacije na trgu z gozdno lesnimi sortimenti bi bilo potrebno uvesti ustrezno sledljivost lesa od panja, predelave, končnega izdelka in trgovine ki pravzaprav povezuje vse člene od panja do izdelka v t.i. gozdno lesno verigo.
Žal se ob nenehnem govorjenju o pomenu in potrebah (nujnosti) gozdno lesnih verig, te, žal za nas Slovence, v večini primerov zaključijo na kamionski cesti in nadaljujejo na avstrijskih žagah in italijanski lesni predelavi. Žal se ob vseh govorancah začno in zaključijo pri gozdarstvu – o lesarstvu pa skoraj da ne sluha ne duha.
Podpora ministrstev
Imamo dve ministrstvi, eno odgovorno za gozdarstvo in drugo za lesnopredelovalno industrijo. Na enem (MKO) bo po novem gozdarstvo imelo celo državnega sekretarja – na drugem, na ministrstvu za gospodarstvo, pa temu ni tako. Res je da nas primarne predelovalce pod svoje okrilje delno jemlje MKO, res je tudi, da se mnogokrat počutimo ne tič ne miš. Celotna lesnopredelovalna industrija, če jo želimo ohraniti kar je imamo in vzpodbuditi njen razvoj vsaj na nekdanji nivo (40 tisoč zaposlenih – Avstrijci dokazujejo, da je možno še mnogo več ), gotovo potrebuje ustrezno obravnavo s strani države – potrebuje njen pristop v vsaj taki obliki kot ga ima do gozdarstva. Nujno potrebno je, da ministrstvo za kmetijstvo in ministrstvo za gospodarstvo sedeta za isto mizo in začrtata skupno strategijo razvoja gozdarstva in lesnopredelovalne industrije.
Za konec
Da se naše gozdno lesne verige ne bodo končevale na kamionskih cestah in nadaljevale v tujini, da ne bodo od naše gozdarske stroke, ki jo plačujemo vsi davkoplačevalci, imeli korist predvsem tujci, da bodo delo v naših gozdovih ohranili in še povečevali domači izvajalci, da naša lesna industrija in ostale industrijske panoge, med njimi tudi gradbena, ne bodo prisiljene uvažati polizdelkov izdelanih iz naših hlodov – smo primarni predelovalci lesa mnenja, da si zaslužimo obstoj. Prvazaprav je močna primarna predelava nujnost za obstoj gozdarstva in lesne predelave. Če ne bomo žagali domači žagarji, bodo cene gozdno lesnih sortimentov in tudi gozdarskih storitev diktirale tuje žage in peči. In če ne bomo žagali domači žagarji, bo vsa naša nadaljnja predelava lesa odvisna od tujih polizdelkov. Dobavne cene konstrukcijskega lepljenega lesa, nosilcev in plošč, itd, bo našim izdelovalcem lesenih hiš diktirala njihova tuja konkurenca.
Če Slovenija ne bo razvijala primarne predelave lesa – trdimo, da se bo z dokončnim propadom soočila vsa nadaljnja predelava lesa in v naslednjem koraku še celotni gozdarski sektor. Od države pa ne pričakujemo nič drugega kot podporo tistim ki delamo in želimo ustvarjati še nova delovna mesta. Želimo si da vsakokratna nova oblast ne bo podlegla tistim ki uničujejo in ki se po vsakokratnih volitvah zbirajo nad njo kot jastrebi. Slovenski gozd in slovenski narod si ne zaslužita, da bi postala mrhovina.
