Zaradi hitrih družbenih in okoljskih sprememb bodo morali kmetovalci in predelovalci hrane svoja poslopja in proizvodne metode nadgrajevati in čim bolje izkoristiti možnosti naravnih, tehnoloških in digitalnih rešitev. Med te spada tudi (samo)oskrba z električno energijo iz obnovljivih virov, a pridelava surovin za pridobivanje energije na kmetijskih površinah ne sme postati glavna dejavnost kmetij, zato bodo potrebne določene omejitve.
V slovenskih gozdovih se skriva obnovljivo bogastvo. Na leto vanje priraste devet milijonov kubičnih metrov oziroma za štiri kubične metre lesa na prebivalca. Od tega pa večina ostane neizkoriščenega – za izdelke ga namreč porabimo le okoli pol kubičnega metra na prebivalca. »Noro bi bilo tega potenciala ne izkoristiti,« je na Dnevih slovenskega lesarstva konec aprila izjavil državni sekretar na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Simon Zajc in poudaril, da bi morali doma vsako leto predelati vsaj tri milijone kubičnih metrov lesa in to z vzpostavitvijo dejavnosti, ki imajo vpliv na proizvodnjo izdelkov v celotni lesni verigi. Trenutno doma na leto predelamo nekaj manj kot dva milijona kubičnih metrov lesa.
»Zadovoljni delavci, ki delajo v varnem in spodbudnem delovnem okolju, so produktivnejši in ustvarjalnejši, redkeje zbolijo in ostajajo zvesti svojemu delodajalcu oziroma organizaciji,« ugotavljajo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Poudarijo, da je skrb za ohranjanje zdravja zaposlenih zato zelo smotrna; poleg tega delodajalec, ki omogoča dobro in stimulativno delovno okolje, pridobi ugled in lažje zaposli kakovosten kader.
»Ljudje pred epidemijo transporta in logistike niso dojemali kot kritično infrastrukturo, kar se je med epidemijo zagotovo spremenilo,« pravi izr. prof. dr. Roman Gumzej s Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru. Ob številnih ukrepih proti širitvi okužb je bila namreč tudi preskrba prebivalstva postavljena v ospredje. Kljub umirjanju pandemije pa je v logistiki in transportu še vedno veliko izzivov.
Turistični ponudniki so integrirali koncepte trajnostnega turizma v svojo ponudbo, težava so gostje. Takih, ki vključujejo trajnostne atribute infrastrukture in doživetij v načrtovanje počitnic, je namreč manj kot deset odstotkov.
Če bi vam sredi decembra 2019 kdo rekel, da se bo čez nekaj mesecev zaradi ne sicer zelo smrtonosnega virusa, ki so ga našli na Kitajskem, svet ustavil, bi skoraj zagotovo pomislili, da gleda preveč znanstvenofantastičnih filmov ali pa da nima povsem ‘pospravljenega podstrešja’. A prav to se je zgodilo – virus je ustavil življenje in temeljito premešal gospodarske tokove. Po prvem šoku so se slovenska podjetja dokaj hitro pobrala in se prilagodila novim razmeram, tudi s pomočjo države. Poskrbela so za številne ukrepe in skušala čim bolje zaščititi zaposlene pred nalezljivim virusom, prilagodila so poslovanje, organizirala delo na daljavo, kjer je bilo to mogoče, občutno pospešila digitalizacijo … Nekako smo se bolj ali manj sprijaznili z novimi pravili, se navadili na nove razmere in pozabili na prve pretrese. A zdaj prihajajo drugi – poleg zastojev v dobavnih verigah in pomanjkanja surovin so vse višje tudi njihove cene, ki jih bodo družbe težko v celoti prevalile na končnega kupca, vrtoglavo pa raste tudi cena energentov in draži poslovanje družb. Epidemija nam je res postavila življenje na glavo in med drugim brutalno razgalila slabosti našega gospodarstva. Podjetja je opozorila tudi na to, kako pomembna je čim krajša dobaviteljska veriga, kako pomembno je, da so surovine, če je le mogoče, lokalne, pa tudi to, da je treba razmišljati dolgoročno, poskrbeti za stabilno poslovanje, vlagati v raziskave in razvoj in se hitro prilagoditi, ko je to treba. Lahko rečemo, da je bilo letošnje leto po letu 2020 še eno kaotično leto, a ga je, kot kaže, naše gospodarstvo kar dobro zvozilo. Sogovorniki na naslednjih straneh sicer priznavajo, da je bilo izzivov veliko, a pravijo, da jim jih je večinoma uspelo premagati in si v letu 2021 obetajo dobre poslovne rezultate. Pri napovedih za leto, ki je pred nami, so sicer previdni, sprašujejo se, kaj vse se še lahko zgodi. Zavedajo se, da se bodo težave, ki jih trenutno pestijo, zagotovo razpotegnile tudi v leto 2022, v katerem se bodo soočili ne le s pomanjkanjem surovin in vse višjimi cenami energentov, ampak tudi s pomanjkanjem ustreznih kadrov, ki jih bodo ob okrevanju gospodarstva in številnih državnih projektih zagotovo potrebovali. Pa vendar ostajajo optimistični.
