Nepredstavljiva razsežnost poplav in plazov na začetku avgusta je dodobra spremenila podobo velikega dela slovenskega podeželja. Marsikdo je ostal brez najbolj osnovnega – strehe nad glavo – in marsikje bo treba znova poskrbeti tudi za prav vso infrastrukturo. A slovensko podeželje, pa čeprav kot političnoekonomski in zakonodajni pojem praktično ne obstaja, je že večkrat dokazalo svojo trpežnost.
Precej velik del slovenskega podeželja cveti. Ponekod zato, ker se z umikom človeka znova vzpostavlja ravnovesje v naravi, ponekod, zlasti v bližini večjih mest, pa postaja vse bolj napredno in razvito, pravi Emil Erjavec. »Nikakor ne moremo reči, da ljudje živijo slabo, da ni napredka in razvoja. Nasprotno. Marsikateri del podeželja je bolj stabilen in razvit kot nekatera gospodarsko manj razvita mesta,« pravi. Meni, da bi bilo dobro, da bi vlada to prepoznala in da bi to prepoznala tudi sama podeželska skupnost, ne pa vse transformirala v kmetijski interes. »Kmetijstvo je sicer na podeželju pomembno, ni pa edino. Zgolj s kmetijstvom in vlaganjem v kmetijstvo podeželja ne moremo ohraniti. Podeželje je bistveno več. Je življenjski, kulturni in socialni prostor in vse to je treba na neki način ohraniti,« opozarja Erjavec. Doda, da se bo, če ne bomo ohranili podeželja, spremenila naša kulturna krajina, omejile se bodo tudi možnosti za turizem in rekreacijo, zato potrebujemo resen premislek o tem, kako naprej.
Razlike so velike
Trenutno je slovensko podeželje v procesu izrazite preobrazbe in ga ni mogoče ocenjevati enovito. Posamezna območja se namreč med seboj zelo razlikujejo – odvisno od regije do regije, pa tudi od tega, ali so v bližini večja mesta ali gre za bolj odročne kraje. »Podeželje v bližini mest se urbanizira, postaja naselitveno območje za ljudi, ki se selijo iz mest. To pa spreminja odnose, vrednote, način življenja. Na drugi strani pa se odročnejši kraji, celoten rob Slovenije od zahoda preko juga do vzhoda, izrazito praznijo. Tam so trendi depopulacije zelo močni, ugaša tudi kmetijstvo, saj so razmere za kmetovanje praviloma neugodne,« pojasni Erjavec in doda, da je pomembno, kaj bomo s tem področjem počeli v prihodnosti.
Največji izzivi slovenskega podeželja:
- staranje prebivalstva;
- škodljivo upravljanje s prostorom (permisivno prostorsko načrtovanje);
- neustrezno ravnanje z okoljem in naravnimi viri (zlasti problem intenzivnega, konvencionalnega kmetovanja);
- odpor do celostnega prilagajanja na posledice podnebnih sprememb;
- šibke zmogljivosti upravljanja v podeželskih lokalnih skupnostih.
Vir: Dr. Tadej Pirc, Razvojni center Murska Sobota.
Na odročnejše kraje bi morali privabiti mlade
Podobni trendi se bodo zelo verjetno še nadaljevali – spreminjala se bo struktura širjenja mest, na podeželju bo ostala peščica večjih kmetov, ki jim bo to edini vir preživetja, nekaj bo priložnostnih kmetov, večina pa bo kmetovanje opustila. Preživetje odročnejših krajev pa je po mnenju Erjavca odvisno predvsem od tega, ali bo na voljo dovolj sredstev, s katerimi bi na to območje privabili mlade, ki bi lahko uresničili zanimive zgodbe o uspehu.
»Glede na trende demografskih in ekonomskih kazalnikov bo slovensko podeželje čez nekaj desetletij bistveno manj poseljeno, zaradi manj prebivalcev bodo lokalne skupnosti razpolagale s še manj sredstvi, posledično bo javna infrastruktura slabše vzdrževana, obseg javnih programov sociale, zdravstva, izobraževanja, kulture in športa bo ustrezno manjši,« napoveduje dr. Tadej Pirc, strokovni vodja Razvojnega centra Murska Sobota.
Poudari, da bosta starajoče se prebivalstvo – še posebej izrazito na podeželju – in dejstvo dolgožive družbe pomenila vse večji pritisk na proračune in javne storitve v lokalnih skupnostih. »Podeželje bo tako še manj privlačno za bivanje, življenje, delo in ustvarjanje, še zlasti, če k temu prištejemo pogosto izjemno neustrezno oziroma škodljivo upravljanje s prostorom in naravnimi viri ter posledično siromašenje biodiverzitete.«
Potrebovali bi celostno strategijo
Zagotovo bi bila za bolj skladen in učinkovit razvoj slovenskega podeželja nujna celostna strategija, ki bi določila vizijo in tudi nujne ukrepe za njeno doseganje. A te nimamo. »Podeželje kot političnoekonomski in zakonodajni pojem praktično ne obstaja. Je sicer del kmetijske politike, o njem se govori, a nimamo strategije, zakonodajnega okvirja, niti upravljavskih struktur, ki bi upravljale podeželje,« pove Erjavec in doda, da imajo predvsem v Skandinaviji in na Irskem to drugače urejeno, da imajo upravljanje s podeželjem jasno ločeno od upravljanja z mestnimi naselji, imajo pa tudi jasno vizijo, nabor različnih politik – od šolske, izobraževalne, infrastrukturne, do industrijske, storitvene, kmetijske, gozdarske … »S tem se ukvarjajo posebni organi vlade, pri nas pa te pozornosti ni, čeprav smo poskusili lani to lansirati z vizijo. A žal smo zelo sektorsko usmerjeni, vzajemnega delovanja vladnih resorjev praktično ni oziroma so bolj izjema kot pravilo,« pravi Erjavec.
Žal to pomeni, da je podeželje povsem prepuščeno lokalnim skupnostim. Poleg tega so na bolj odročnem in manj razvitem podeželju tudi občine bolj razpršene, zato težje izvajajo aktivnejšo razvojno politiko, nimajo ustreznih struktur in virov. »Občine so nastale zato, da bi lahko ohranile bližino prebivalstva in odločevalcev, a so zaradi tega precej neoperativne. Regionalizacija bi to morda spremenila, a do nje je še dolga pot,« razmišlja Erjavec.
Digitalizacija doslej brez večjega vpliva
Bi lahko na razvoj podeželja vplivala tudi digitalizacija? »O digitalizaciji podeželja in pametnih vaseh se govori že desetletje, izven EU pa še dlje. Na podlagi izkušenj iz okolja ocenjujem, da doslej digitalizacija ni bistveno vplivala na razvoj podeželja in dokler se načrtovalci politik prehoda v digitalno družbo tega ne lotijo celostno, smelo in odločno (v vsakem primeru na nacionalni ravni in s top-down pristopom), tudi rezultatov ne bo. Sporadični (pilotni) projektni poskusi so dobrodošli, a nezadostni,« je prepričan Tadej Pirc.
Nujno je varovanje okolja in naravnih virov
Vse glasnejše so tudi zahteve po varovanju okolja in ključnih naravnih virov, na kar nas vse pogosteje in z vse hujšimi posledicami opozarja tudi narava. Bo to vplivalo na razvoj podeželja v prihodnosti?
»Trenutno poteka zelo jasen proces oziroma trend – izguba rastlinskih in živalskih vrst v ekosistemu. Izvajamo sicer aktivnosti, da bi ta trend obrnili, ampak jih izvajamo tako, kot da na tistem območju ljudje ne živijo, ne obstajajo. Delamo proti njim. To kaže na našo nerazvitost, takšno in drugačno, na šibkost administracije, šibkost kadrov, šolstva, ki ne podpre širšega razumevanja vseh teh zelo kompleksnih pojavov,« pravi Erjavec.
Poudarja, da mora biti regeneracija narave za ljudi, ki tam živijo, priložnost, kar morajo spoznati tudi sami. »Če ljudje na podeželju ne bodo teh trendov razumeli kot priložnost in če državna uprava ne bo pripravljala sistemov, ki bodo to priložnost tudi podpirali, potem je trend regeneracije negativen. Kulturne krajine, ki se je ustvarjala čez stoletja, na ta način, kot se ga zdaj loteva država, ne bomo ohranili. Narave in tudi ljudi bo manj. Zavedati se moramo, da so ljudje ustvarili ekosisteme in jih lahko ob primerni podpori, razumevanju, vrednotah in organiziranju tudi ohranijo,« opozarja Erjavec. A doda, da v tem trenutku kmetje in državni naravovarstveniki govorijo vsak svoj jezik, kar ga žalosti.
»Zdaj bi potrebovali pametno regeneracijo narave ob iskanju in usklajevanju ekonomskih, socialnih in naravovarstvenih ciljev. To je zelo težko optimizirati, če uporabim ekonomski izraz. Po drugi strani pa bi potrebovali tudi revitalizacijo. V marsikaterem delu Slovenije bi lahko podprli ljudi, ki tam ostajajo, ali pa jih celo spodbujali k vračanju. Na žalost pa programov za to nimamo in s tem se nihče ne ukvarja,« še doda Erjavec.
