Na področju embalaže vsaj trenutno še ne obstajajo kriteriji, ki bi zanesljivo merili, kakšen učinek ima na okolje v svojem celotnem življenjskem ciklu in koliko je torej v resnici trajnostna. Ta oznaka se namreč lahko navezuje na več vidikov, ki pa med seboj niso nujno usklajeni:
Uporabljeni materiali:
Embalaža, ki se oglašuje kot trajnostna, je lahko ustvarjena iz alternativnih virov, ki so sami po sebi prijaznejši do okolja – bodisi so pri tem namesto fosilnih virov uporabljeni materiali na osnovi celuloze ali pa reciklirani materiali. A kljub temu lahko tovrstna embalaža predstavlja težavo po koncu svoje življenjske dobe. Nekateri lončki za enkratno uporabo, ki na prvi pogled delujejo papirnati, so namreč narejeni iz kompozita papirja in plastike, ki ga ni možno niti reciklirati niti učinkovito razgraditi.
Reciklabilnost:
Drugi del trajnostnega vidika embalaže so možnosti, ki jih ima za ponovni vstop v snovni tok po prenehanju uporabe. Najboljša opcija je ponovna raba, medtem ko morajo biti za uspešno recikliranje izpolnjeni določeni pogoji (infrastruktura, ustrezno ločevanje). Pozorni moramo biti tudi pri pojmu razgradljivosti – to, da je neka embalaža označena kot biorazgradljiva, še ne pomeni, da jo lahko varno odvržemo na domači kompost. Nekatere vrste plastike se namreč lahko razgradijo le pod specifičnimi pogoji, ki jih najdemo v industrijskih kompostarnah.
