Andreja Palatinus je raziskovalka na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, kjer deluje v Odseku za katalizo in kemijsko reakcijsko inženirstvo. Posveča se okoljskim temam; med drugim sodeluje v projektu REMEDIES, ki je del evropske misije Horizon, in se osredotoča na spremljanje plastičnih odpadkov. Kljub prvotnim dvomom jo je pritegnila tudi mikroplastika, s katero se aktivno ukvarja več kot desetletje.

Kako ste začeli svojo pot raziskovanja mikroplastike in kaj vas je pritegnilo k tej temi? 

Z raziskavami mikroplastike sem se začela ukvarjati povsem nenačrtovano. V bistvu se s tem nisem želela ukvarjati, ker je bila tema preveč zapletena. Osredotočala sem se na makro odpadke, vendar je leta 2008 evropska Okvirna direktiva o morski strategiji zahtevala oceno onesnaženosti morja z mikroplastiko za vsako državo članico z morjem. Kot izvajalka za Inštitut za vode RS sem bila zadolžena za pripravo prve ocene za Slovenijo. Brez laboratorija in strokovnega vodstva sem se obrnila po pomoč k Morski biološki postaji in Univerzi v Novi Gorici. Zelo uspešno sodelovanje je prineslo prvo znanstveno objavo o količinah mikroplastike v slovenskem morju. Kasneje sem postala vodja delovnega paketa Mikroplastika v sklopu projekta DEFISHGEAR in začeli smo vzpostavljati prvi laboratorij v Sloveniji za raziskave mikroplastike. Sodelovala sem pri postavljanju metod raziskav mikroplastike na ravni Tehnične skupine za morske odpadke, česar se še danes zelo z veseljem spominjam. Bili smo pionirji na področju, s srcem pri stvari.

Kaj je pravzaprav mikroplastika in kako jo definiramo?

Mikroplastika so delci plastike, manjši od 5 mm. Definicija je bila sprejeta leta 2008 na Konferenci o morskih odpadkih v Washingtonu na podlagi članka prof. dr. Richarda Thompsona iz leta 2004, kjer so ugotovili, da plastike v morju ni toliko, kot bi pričakovali glede na proizvedene količine. Dokazali so, da plastika razpada v manjše delce, kar so poimenovali mikroplastika.

Foto: Tadej Kreft

Andreja Palatinus, raziskovalka na kemijskem inštitutu v Ljubljani, se posveča okoljskim temam; med drugim sodeluje v projektu REMEDIES, ki je del evropske misije Horizon, in se osredotoča na spremljanje plastičnih odpadkov.

Kateri so glavni viri mikroplastike v okolju in kakšne so posledice prisotnosti mikroplastike v vodi, zraku in zemlji?

Mikroplastiko delimo v dva razreda glede na vir njenega nastanka: primarna (proizvedena v tej velikosti in lahko tudi namenoma dodana proizvodom, npr. kozmetiki, v velikosti manj kot 5 mm) in sekundarna mikroplastika (nastane z razpadom izdelkov; npr. obraba pri pranju oblačil) in odpadkov (npr. razpad v okolju). Viri mikroplastike v okolju so zelo raznoliki, raznolik je tudi material in njegova uporaba.

Kako vpliva na ekosisteme rek in morij? 

Prisotnost mikroplastike v okolju prinaša obsežne posledice za ekosisteme. Gre za celo vrsto raznolikih in obsežnih vplivov na živo in neživo naravo ter posledično tudi na človeka. Mikroorganizmom, v katere mikroplastika zaide, povzroča lahko fizične poškodbe (zaradi ostrih robov), preko mikroplastike pa v organizme lahko prehaja tudi cela vrsta kemikalij (več kot 13.000 jih je uporabljenih pri proizvodnji plastike), ki povzroča negativne vplive na organizem. Zaradi prisotnosti mikroplastike v okolju prihaja že skoraj do ekosistemskih sprememb v okolju, saj s svojo prisotnostjo onemogoča določene procese ali po drugi strani povzroča procese, ki jih drugače ne bi bilo. Prisotnost mikroplastike na arktičnem ledu povzroča hitrejše taljenje arktičnega ledu, na primer. Lokalno lahko povzroči prekinjen prenos plinov iz sedimenta v morsko vodo zaradi posedanja. Zaradi delcev v atmosferi posledično lahko pride do hitrejše formacije oblakov in podobno.

Kateri so najpogostejši viri mikroplastike v Sloveniji?

Lahko rečemo, da so največji vir mikroplastike ne samo v Sloveniji, temveč tudi drugje v poseljenih območjih, t. i. razpršeni viri. V veliki večini mikroplastika nastaja kot posledica razpadanja večjih kosov ali odpadkov ali izdelkov. Razpad mikroplastike se nadaljuje v nanoplastiko.

Poleg odpadkov v poseljenih območjih velik vir mikroplastike predstavlja obraba avtomobilskih gum ob vožnji, uporaba sintetičnih oblačil, ki sproščajo vlakna pri nošenju in pri pranju. Mikroplastika se v okolje sprošča tudi zaradi uporabe v različnih proizvodih, ki je kot takšna dodana. Poznamo pa tudi točkovne vire onesnaženja, kot so industrijski izpusti in izpusti iz komunalnih čistilnih naprav.

Vodite delovni paket za spremljanje stanja v projektu REMEDIES, ki se osredotoča na spremljanje morskega in rečnega onesnaženja. Kakšni so ključni izsledki dosedanjih raziskav?

V projektu REMEDIES spremljamo morske in rečne odpadke na sedmih območjih Sredozemskega morja ter razvijamo nove metode detekcije makro in mikroodpadkov s pomočjo podvodnih in zračnih dronov ter s pomočjo mobilne aplikacije. Dosedanje raziskave partnerjev so usmerjene v makro odpadke na obalah morij, na morskem dnu in v rekah. Razvijamo pa metode detekcije mikroplastike s pomočjo umetne inteligence. Na delo vseh partnerjev v projektu sem zelo ponosna. Kljub močnim izzivom se vsi trudijo, da bi imeli v prihodnosti na območju Sredozemskega morja močan inovativen pristop pri detekciji odpadkov.

Prisotnost mikroplastike v okolju prinaša obsežne posledice za ekosisteme. Gre za celo vrsto raznolikih in obsežnih vplivov na živo in neživo naravo ter posledično tudi na človeka.

Foto: Beti Vidmar

Koliko mikroplastike dnevno zaužijemo preko hrane, vode in zraka?

Količina vnesene mikroplastike v naše telo je odvisna predvsem od stila življenja in lokacije, kjer živimo in delamo. Raziskave o številu delcev mikroplastike so številne in govorijo o raznoterih številkah. Ne bi želela ljudi strašiti z njimi. Lahko rečem le, da skrb vzbujajo predvsem tisti najmanjši delci (t. i. nanoplastika), ki so povsod okoli nas in jih v telo vnašamo redno in v precej velikih količinah. Telo je čudovit organizem, ki poskrbi za izločanje nepotrebnih in škodljivih snovi, vendar se tudi nasiči. Bolj kot vnos preko prebavnega trakta me skrbi vnos mikro in nanoplastike v telo preko dihalnih poti.

Ali obstajajo raziskave, ki kažejo, kako mikroplastika vpliva na zdravje ljudi?

Takšne raziskave intenzivno potekajo. Izredno zahtevno je vzpostaviti neposredno povezavo med mikro ali nanoplastiko in specifičnimi boleznimi pri ljudeh, saj so zdravstveni učinki pogosto posledica kombinacije več dejavnikov. A zadnje čase prihaja do objav res skrb vzbujajočih podatkov: imam na primer dokaze, da mikrodelci plastike določenih velikosti lahko prehajajo stene organov, celične membrane in vstopajo v krvni obtok ter različne organe, vključno z jetri, pljuči in možgani.

Prisotnost mikroplastike raziskovalci potrjujejo povsod, kjerkoli jo preverjajo. Je pa pri tem zelo pomembno kritično preveriti samo raziskavo z vidika kakovosti izvedbe in tudi možnosti izvedbe. Področje je relativno novo in metode ter protokoli raziskav se razvijajo ter nimajo še standardiziranih postopkov. Dodatno težavo predstavljajo kemikalije, ki so plastiki dodane ali z njo prehajajo v telo, kot so ftalati, težke kovine in ostale kemikalije, ki lahko prehajajo v naše telo in povzročajo resna obolenja. Za to že obstajajo dokazi.

Ali torej mikroplastika lahko deluje kot nosilec drugih škodljivih kemikalij v okolju?

Absolutno. Zaradi svojih lastnosti plastika privlači in nase veže različna onesnaževala, ki so v okolju in jih na sebi koncentrira. Na neki način bi lahko rekli, da plastika okolje očisti kemikalij. Je pa v sami plastiki zaradi proizvodnje prisotnih ogromno kemikalij. Leta 2023 izdano poročilo Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) predstavlja šokantna dejstva o tem, koliko različnih kemikalij se uporablja v proizvodnji plastike. Omenja več kot 13.000 kemikalij, od katerih jih je okoli 4.200 opredeljenih kot škodljivih za zdravje in okolje, veliko pa jih niti še ni opredeljenih.

Kakšne so metode za zaznavanje in merjenje mikroplastike v okoljskih vzorcih? 

Metode za zaznavanje in merjenje mikroplastike v okoljskih vzorcih temeljijo na vzorčenju, pripravi vzorcev in analizi delcev v vzorcih. Potekajo različno glede na preiskovane matrice okolja (voda, prst, zrak). Dejansko pa raziskovalci še vedno štejejo delce najdenih kosov mikroplastike v njihovih vzorcih in rezultate prikazujejo kot število delcev na določeno enoto (npr.: km2, l, g). V zadnjem času se razvijajo predvsem metode kemijske analize delcev z uporabo mikroskopov, ki zmorejo prikazati in ločiti delce do velikosti nekaj 100 nanometrov in več. Gre za zahtevne analize, ki zahtevajo ogromno časa in izkušenj, saj je potrebno precej ur za pregled vzorcev, sploh če je v vzorcih prisotnih veliko naravnih materialov. Ogromen izziv pa predstavlja detekcija t. i. nanoplastike. Z razvojem metod se ukvarjajo tudi slovenski raziskovalci.

Kakšne rešitve so trenutno najbolj učinkovite za zmanjšanje onesnaževanja z mikroplastiko?

Kot od nekdaj raziskovalci radi poudarjamo – težava je treba rešiti pri izvoru. Rečemo, da je treba zapreti pipo. Rešitve na iztoku namreč niso dolgoročna rešitev. Najboljša rešitev torej je zmanjšati proizvodnjo in uporabo plastike ter spremeniti način ravnanja z odpadno plastiko. Konec novembra 2024 bo potekalo peto srečanje za določanje vsebine globalnega sporazuma o plastiki, v katerem se države Združenih narodov dogovarjajo o tem, kako omejiti proizvodnjo in uporabo plastike z namenom zmanjšanja onesnaženja. Kot vedno se tudi tukaj politika ukvarja sama s sabo in posledicami na gospodarstvo in ne toliko na okolje. Bomo videli, kaj bo izšlo iz tega srečanja. Naj bi bilo zadnje, z doseženim dogovorom. Pa smo še daleč od tega.

Poleg odpadkov v poseljenih območjih velik vir mikroplastike predstavlja obraba avtomobilskih gum ob vožnji, uporaba sintetičnih oblačil, ki sproščajo vlakna pri nošenju in pri pranju.

Kakšno vlogo igra iniciativa »Mikroplastika za zajtrk«, ki ste jo ustanovili, pri povezovanju znanstvenikov in širše javnosti v boju proti onesnaženju s plastiko?

Iniciativa »Mikroplastika za zajtrk« je moj zasebni projekt, s katerim želim povezati raziskovalce mikroplastike v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji ter jih vključiti v dialog z industrijo in zakonodajalci. Širše pa želim pripraviti materiale za izobraževanje splošne javnosti o problematiki z znanstveno potrjenimi dejstvi.

Ko sem leta 2010 začela raziskave mikroplastike v slovenskem morju, sem bila edina v širši regiji, ki se je ukvarjala s to tematiko. Takrat je bilo po vsej Evropi morda le 30 raziskovalcev, ki so se posvečali mikroplastiki, v Jadranskem morju pa nihče – bila sem prva. Po letu 2017 pa je število raziskovalcev na tem področju v Jadranu močno naraslo. Kaj je sprožilo ta porast, mi ni povsem jasno, vendar je tudi svetovno gledano leto 2017 prelomno v številu objavljenih člankov in raziskav na temo mikroplastike. In specifika območja, na katerem smo, je, da manjka povezovanj raziskovalcev na strokovni ravni. To vrzel si želim zapolniti in v sodelovanje privabiti tudi industrijo in zakonodajalce.

Kako ocenjujete zakonodajne pobude za omejitev mikroplastike v Sloveniji in v svetu?

Zakonodajne pobude so pogosto premalo ambiciozne in zapletene. Evropa vodi na tem področju, a nekatere pobude, kot sta Direktiva SUP in Uredba REACH, niso dovolj učinkovite. Zakonodaja mora bolje vključevati mnenja znanstvenikov in industrije, da bodo rešitve tudi izvedljive in smiselne. Menim, da se premalo upoštevajo znanje in ideje ne samo raziskovalcev, temveč tudi iz gospodarstva.

Kakšne korake bi po vašem mnenju morala narediti industrija za zmanjšanje proizvodnje in širjenja mikroplastike?

Veliko današnjih okoljskih izzivov je neposredna posledica udobnega življenjskega sloga in ustaljenih praks proizvodnje ter potrošnje. Kljub temu da raziskovalci že dolgo opozarjajo na škodljive posledice za okolje in zdravje, ki jih ima nesmiselna uporaba plastike, se pogosto odzovemo šele, ko te vplivajo neposredno na nas. Industrija bi morala prevzeti večjo odgovornost in se aktivneje vključiti v iskanje trajnostnih rešitev, saj tudi vodilni v industriji živijo v istem okolju in občutijo posledice svojih dejanj.

Veliko današnjih okoljskih izzivov je neposredna posledica udobnega življenjskega sloga in ustaljenih praks proizvodnje ter potrošnje.

Foto: IKEA

Kako pomembno je povezovanje raziskovalcev, industrije in zakonodajalcev pri iskanju rešitev za težavo mikroplastike? 

Povezovanje je ključno za doseganje uspeha v boju proti onesnaženju z mikroplastiko. Brez sodelovanja vseh strani je napredek omejen.

Kakšni so vaši predlogi za zmanjšanje onesnaženja z mikroplastiko v vsakdanjem življenju posameznikov in industrije?

Pomembno je, da k stvarem pristopamo premišljeno in ne hitimo z odločitvami. Ena stvar pa je jasna: treba je zmanjšati uporabo plastike v vsakdanjem življenju. Premislite o tem, katere izdelke uporabljate doma, v pisarni ali na delovnem mestu, ter kakšne materiale vključujete v svoje izdelke. Morda ste prepričani, da so najboljši, vendar se je vedno vredno posvetovati s strokovnjakom, ki vam lahko s pomočjo najnovejših dognanj svetuje boljše alternative. Pri tem se lahko obrnete na nas ali poiščete nekoga, ki mu zaupate.

Kako je področje raziskovanja mikroplastike napredovalo v zadnjih desetletjih in kakšne so trenutno največje vrzeli v znanju?

Število raziskav na tem področju je v zadnjih letih eksplodiralo. 20 let je minilo od prve omembe termina mikroplastika, danes pa je področje ena najbolj vročih tem za raziskovanje na svetovni ravni. Ravnokar sem se vrnila z mednarodne konference o mikroplastiki na Lanzarote, kjer je sodelovalo več kot 800 raziskovalcev!

Izzivi, pred katerimi stojijo raziskovalci, so standardizacija in uskladitev postopkov raziskav, pohitritev postopkov analiz vzorcev, vzpostavitev povezav med prisotnostjo mikroplastike v človeškem telesu in boleznimi, in kar je morda premalo omenjeno, socialni vidik prenosa znanja raziskovalcev med druge deležnike, kot so politiki, gospodarstvo in zakonodajalci. Vsekakor imajo vse strani veliko znanja, pogleda na težavo pa si trenutno ne delijo. Pred nami je velik izziv, kako ustaviti cunami mikroplastike in plastike, ki se že kopiči v okolju in zna posledično spremeniti sestavo samega okolja. Menim, da brez pametne koordinacije ter hitrih in odločnih odločevalskih korakov ne bomo kmalu rešili težave. Upam, da nismo pred ponovnim neuspehom okoljskih znanstvenikov, podobno, kot je videti, da smo zašli na podnebnem področju.

Pomembno je, da k stvarem pristopamo premišljeno in ne hitimo z odločitvami. Ena stvar pa je jasna: treba je zmanjšati uporabo plastike v vsakdanjem življenju.

(Visited 62 times, 1 visits today)
Close