V zadnjih letih se je povečalo zanimanje za izgradnjo novih vetrnih elektrarn, ki bi prispevale k zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv ter doseganju ciljev energetske neodvisnosti in zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Načrti za gradnjo novih vetrnic se soočajo z različnimi izzivi – od umeščanja v prostor, dolgotrajnih birokratskih postopkov, okoljevarstvenih zahtev do nasprotovanja lokalnih skupnosti, ki se sprašujejo, ali res lahko govorimo o zeleni energiji, če so okoljski vplivi večji od koristi, ki jih prinaša. Kljub pomislekom pa vetrne elektrarne ostajajo ključni del prehoda v trajnostno energijo.
Pripravljajo osnutek Tematskega programa za veter
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) v sodelovanju z Ministrstvom za naravne vire in prostor (MNVP) pripravlja osnutek Tematskega akcijskega programa za veter (in ločeno za sonce), ki ga bo sprejela vlada. V njem bodo določena potencialna prednostna območja za umestitev vetrnih proizvodnih naprav ter usmeritve in ukrepi za njihovo prostorsko izvedbeno načrtovanje.
Izdelava tematskega akcijskega programa sloni na predhodno izdelanih strokovnih podlagah oziroma projektu »RES Slovenia«, ki je pokazal, da obstaja v Sloveniji kar nekaj tehničnega vetrnega potenciala, in sicer je bil potencial vetrne energije ocenjen z dvema možnima scenarijema: prvi kaže, da je na voljo 14,1 teravatne ure na leto (TWh/leto) pri umestitvi vetrnic moči 1 megavata (MW), pri drugem scenariju pa je potencial ocenjen na 18,7 TWh/leto pri umestitvi 5,3 MW vetrnic, pojasnijo na MOPE.
V postopku osem aktivnih DPN-jev s področja vetrnih elektrarn
»Večina vetrnega potenciala je na območjih višjega tveganja na varstvene kategorije, medtem ko se le za okoli 50 MW oziroma 64,50 GWh letnega potenciala nahaja na območjih nižjega tveganja. Uvajanje obnovljivih virov energije (OVE) je eden ključnih ciljev EU in RS, hkrati je pomembno tudi ohranjanje območij Natura, vendar se pri umeščanju OVE na ta območja soočamo z določenimi izzivi. Pridobivanje dovoljenj za projekte OVE na območjih Natura 2000 je lahko dolgotrajen in zapleten postopek, kar lahko odvrne vlagatelje ter povzroči zamude in odpovedi projektov. Prav tako pri umeščanju vetrnih elektrarn pri nekaterih projektih prihaja do določenega nasprotovanja lokalnih skupnosti,« povedo na MOPE.
Trije projekti na Primorskem s skupno zmogljivostjo 137 MW
Mateja Aleksandra Kegel iz podjetja AAE Gamit pravi, da potencial za vetrne elektrarne v Sloveniji obstaja, še posebej na Primorskem in na hribovitih predelih države, kar potrjujejo tudi izvedene študije in število projektov, ki so trenutno v postopku priprave Državnega prostorskega načrta (DPN). »V tem trenutku imamo v pripravi tri vetrne projekte v občinah Divača, Sežana in Ilirska Bistrica. Dva že imata sklep o pripravi DPN, to sta PVE Dolenja vas in PVE Griže – Veliko Polje, za tretji PVE Ilirska Bistrica pa je bila 30. 9. 2024 objavljena pobuda v postopku državnega prostorskega načrtovanja.
Načrtovani projekti predstavljajo skupno kapaciteto 137 MW. Realizacija naših projektov bo pomembno prispevala k povečanju deleža OVE v Sloveniji in posledično doseganju naših podnebnih ciljev,« pojasni. Tudi Keglova pove, da je gradnja vetrnih elektrarn dolgotrajen in kompleksen postopek. Velik del teh postopkov zajema obsežne okoljske presoje, ki lahko trajajo več let, saj je treba pridobiti mnenja številnih organizacij in organov. Kompleksnost prostorskega umeščanja tako pogosto podaljša časovni okvir projektov, kar predstavlja enega glavnih izzivov pri gradnji novih vetrnih elektrarn.
Nenapovedljiva proizvodnja elektrike nima vrednosti
Na temo vetrnih elektrarn (VE), njihovega vpliva na delovanje in ekonomiko elektroenergetskih sistemov (EES) ter na okolje je bilo napisanega že veliko, pravi prof. dr. Rafael Mihalič z ljubljanske Fakultete za elektrotehniko, ki je izrazit nasprotnik izgradnje VE v Sloveniji. Po njegovih besedah ne prispevajo k stabilnosti delovanja EES (prej obratno), njihova nenapovedljiva proizvodnja elektrike pa je v resnici vredna zelo malo ali nič, v nekaterih primerih ima celo negativno ceno (plačamo nekomu, da jo vzame). »Puhlico »Veter je zastonj« lahko enačimo s trditvijo »Nafta ali premog sta zastonj«. Seveda sta – pod zemljo ležita, izvoli in vzemi!« Primarni vir energije ni drag, drago je njegovo izkoriščanje za dobrobit ljudi.
Ko ni elektrike iz OVE, delujejo termoelektrarne
»V Nemčiji so se pred 20 leti odločili, da bodo v celoti prešli na obnovljive vire energije (OVE). Izkazalo se je, da ta odločitev ni bila prava, saj v času, ko OVE ne proizvedejo dovolj elektrike, znova delujejo termoelektrarne,« pravi Marjan Mateta. »S tem dosežejo 400 gramov CO2 na kWh. Za primerjavo – Francija ima okoli 40 jedrskih elektrarn, CO2 na kWh pa znaša 50 gramov. Nemčija tako povečuje rabo premoga, da zadosti svojim energetskim potrebam.«
Kot trdi Mateta, so v Nemčiji za zeleni prehod v tem obdobju porabili več kot 500 milijard evrov, rezultati pa so daleč od pričakovanih. »Formiralo se je že 1.600 civilnih iniciativ, saj čutijo negativne posledice te politike, in sicer okoljske in finančne,« še doda sogovornik.
Država bi z davkoplačevalskim denarjem podprla zasebne naložbe
Marjan Mateta, nekdanji direktor Mitola, kjer so veliko pozornosti namenjali učinkoviti rabi energije, pojasni, da je država pripravljena investitorjem plačati 350.000 evrov za MW ter občinam še dodatnih 200.000 evrov za MW, da bi zagotovila cilje Evropske unije. »Financiranje takšnega zelenega prehoda temelji na prispevkih in dajatvah, ki jih morajo plačevati vsi državljani; država denar razporeja posameznim investitorjem. Državljani bi morali plačevati energijo po tržni ceni, dobiček pa bi šel v žepe investitorjev. Iz nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) lahko razberemo, da je 99,55 odstotka vsega identificiranega potenciala za VE na območjih višjega in zelo visokega tveganja. Sončne elektrarne na strehah imajo od vseh tehnologij OVE največji proizvodni potencial v območjih brez identifikacijskih tveganj, in sicer 4.257 GWh na leto. Te naložbe lahko izvedejo prebivalci s svojim denarjem, ga odplačajo v sedmih letih, kasneje pa vsaj 30 let (kolikor je doba obratovanja sončnih panelov) energijo brezplačno koristijo. Tak pristop vodi tudi v demokratizacijo energetike,« je jasen Mateta.
Pojasni, da nacionalni energetski podnebni paket do leta 2030 predvideva VE za 147 MW, samo na Primorskem pa je že do danes izdanih energetskih dovoljenj in DPN že za 470 MW. Predlaga usklajeno kombinacijo energentov, da bo skupna naložba minimalna, da bo zagotovljena stalnost dobave in da bomo zniževali CO2 emisije. »Ta trenutek MOPE daje poudarek samo na zniževanje CO2 emisij,« je kritičen.
Vetrne elektrarne se brez subvencij ne izplačajo
Mihalič pravi, da Slovenija ni najbolj primerna za gradnjo VE, ker lokacij, kjer bi veter pihal močno in konstantno, ni veliko. Obenem je večina teh lokacij v neokrnjeni naravi in izgradnja VE je v popolnem nasprotju s strategijo razvoja Slovenije kot ekološke turistične dežele. »Upoštevajoč vse stroške (tudi za prilagoditev EES), in dejstvo, da je nenapovedljiva elektrika VE vredna zelo malo, se VE brez subvencij nikakor ne izplačajo. Subvencije pa so naš denar, ki ga posredno plačamo na primer pri računu za elektriko (in še kje druge). Pri tem je cena energije še najmanjši strošek, večino znesejo omrežnine, prispevki za obnovljive vire, eko dajatve, davki itd.
Vetrne elektrarne z vrsto negativnih vplivov na okolje in ljudi
Opozori na številne negativne vplive na okolje in ljudi, in sicer že med samo gradnjo, med katero iztrebijo veliko gozda, obratovanjem in tudi po koncu dobe obratovanja. Vrh kril na vetrnih elektrarnah se, na primer, po besedah Mihaliča giblje s hitrostjo okrog 300 km na uro. »Ni materiala, ki bi dolgo zdržal udarce v točo, dežne kaplje in ptiče pri tej hitrosti, zato se poškodujejo. Delci, ki so strupeni (epoksidna smola), letijo v naravo, poškodovana krila pa popravljajo s pomočjo zelo strupenih snovi, ki prej ali slej končajo v okolici. Material izrabljenih kril je neuporaben in krila večinoma razrežejo in zakopavajo. Temelji ostanejo v naravi za vedno,« pojasni Mihalič.
Doda, da je migetanje svetlobe zaradi vrtenja kril lahko izjemno moteče za okoliške prebivalce, VE pa oddajajo tudi glasen infrazvok, ki zaradi nizke frekvence potuje zelo daleč. »Naši možgani ga sicer ne zaznavajo kot slušni signal, a obstajajo indici, da ga telo zaznava in negativno vpliva na počutje in zdravje,« pravi Mihalič in izpostavi še 500 do 1.000 kilogramov sintetičnega olja v gondoli VE, ki ob razlitju predstavlja hudo onesnaženje.
»Le kako lahko kdorkoli trdi, da gre pri VE za ekološko naložbo, ki se izplača? Gre za okoljski kriminal, ki povrh davkoplačevalce drago stane, da lahko peščica pospravi nekaj dobička,« je kritičen Mihalič.
