Kot močan element širjenja epidemije se vse bolj omenjajo superprenašalci, pri čemer moramo vedeti, da za pojem superprenašalec ni nobene znanstvene definicije (še), gre pa za osebo, ki lahko okuži mnoge ljudi prek minimalnega kontakta.
Na to, da je nekdo superprenašalec, vpliva več dejavnikov, najbolj se govori o tem, da ima ta oseba zelo veliko količin živega virusa. Vendar pa pri testiranju ugotavljajo le prisotnost virusa – torej, ali je nekdo okužen ali ne, ne pa tudi količine. Trenutno tako ne moremo vedeti, kdo je superprenašalec.
Poleg tega pa ne gre le za količino živga virusa. Za širjenje virusa so poleg superprenašalcev ključne še tri dodatne okoliščine, dolgotrajen stik, slabo prezračevanje in gneča. Tako se superširjenje zgodi v slabo prezračevanih zaprtih prostorih, ker novi koronavirus potuje po zraku in se kopiči. Tudi nizka vlažnost naj bi povečala možnost širjenja.
Zato je bolj prvilno govoriti o supeprenašalskih dogodkih, ne pa o oasebah, ki so superprenašalci. Supeprenašalski dogodki so situacije, v katerih ena oseba tudi zaradi okoliščin in pogojev, okuži veliko število drugih.
