Ministrstvo za kulturo vodi projekt priprave nominacije enote nesnovne dediščine čebelarstva v Sloveniji za vpis na UNESCO Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Nominacija dokazuje bogastvo čebelarske dediščine, njeno dolgo zgodovino in tradicionalne izraze, kot tudi razširjenost veščin, znanj in praks, ki se prenašajo iz roda v rod.
“S svojo nepremično in premično dediščino je čebelarstvo močno vpeto v slovenski prostor, v sodobnem času ga zaznamuje tudi čebelarstvo v urbanem okolju, uspešno pa se usmerja tudi v apiterapijo in apiturizem. Čebelarstvo izpričuje družbene funkcije in kulturne pomene za svoje skupnosti,” so dejali na Ministrstvu.
Nominacija, ki jo je na včerajšnji seji sprejela vlada, temelji na enotah nesnovne dediščine, vpisanih v Register nesnovne kulturne dediščine med 2018 in 2020, in sicer: čebelarstvo, poslikavanje panjskih končnic, prevozno čebelarstvo, izdelovanje panjev in čebelnjakov, vzreja čebeljih matic kranjske čebele, apiterapija, izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov, lectarstvo.
Čebelarstvo v Sloveniji, način življenja
Čebelarjenje je v Sloveniji način življenja številnih posameznikov, družin in skupnosti, ki s svojim znanjem, praksami in veščinami skrbijo za medonosne čebele. “Ob tem za hrano in lajšanje zdravstvenih težav neposredno pridobivajo čebelje proizvode (med, vosek, cvetni prah, matični mleček, propolis, čebelji strup, aerosol). Posredno s čebelami omogočajo opraševanje rastlin, ki so vir hrane ljudem in živalim. Čebelar z gojenjem čebel ohranja ekološko ravnovesje in biotsko raznovrstnost. Čebelari se le z avtohtono podvrsto medonosne čebele – kranjsko čebelo. Čebelarji imajo okoli 200.000 čebeljih družin in z nadzorovano vzrejo matic odgovorno skrbjo za ohranjanje njenih cenjenih lastnosti – neagresivnost, donosnost, odlična orientacija, varčnost pri hrani in odpornost na vremenske razmere. Čebelarji imajo čebele večinoma v čebelnjakih blizu doma, da bi kar najbolje izkoristili čebeljo pašo, jih prevažajo tudi na druge lokacije. Čebelarijo pretežno v lesenih AŽ panjih slovenskega konstruktorja, ki jih zlagajo v čebelnjake,” pojasnjujejo na ministrstvu.
Skoraj 11.000 čebelarjev
S čebelarstvom se ukvarja skoraj 11.000 čebelarjev in čebelark različnih generacij, socialnega porekla ali fizične pripravljenosti. Ker običajno sodeluje vsa družina, je njihovo neformalno število vsaj še štirikrat večje. Družinska tradicija večinoma prehaja iz roda v rod, v okviru ožje in širše družine ter med različnimi generacijami.
V Sloveniji so čebelarji organizirani v več kot 200 lokalnih čebelarskih društvih, šest regionalnih zvez in nacionalno združenje – Čebelarsko zvezo Slovenije. Za večino je to prostočasna dejavnost, za manjše število pa poklic. S čebelarstvom so posredno povezani tudi drugi nosilci znanj (izdelovalci panjev in čebelnjakov, pripomočkov za čebelarjenje, panjskih končnic, malih kruhkov in modelov zanje, lectarji, svečarji, medičarji).
“Celotno skupnost zaznamuje ljubezen in spoštljiv odnos do čebel, večstoletna tradicija čebelarstva pa navdihuje tudi sodobne izraze in prakse. Znanje in veščine se prenašajo iz roda v rod, ob tem pa je čebela čebelarju učiteljica, prijateljica, simbol dobrega, pametnega, varčnega,” zaključujejo.
Slovenija ima na Reprezentativnem seznamu nesnovne kulturne dediščine sicer vpisane že štiri enote: Škofjeloški pasijon, Obhode kurentov, Klekljanje čipk v Sloveniji ter Veščine, znanje in tehnike suhozidne gradnje kot del večnacionalnega vpisa.
Vir: gov.si
