Raba hišnih imen in petje na tretko sta odslej vpisana v register nesnovne kulturne dediščine.
Hišna imena so lastna imena hiš s pripadajočo posestjo, njihovih prebivalcev ter objektov v skupni lasti. Pogosto ostajajo dokaj nespremenjena kljub menjavi lastnikov ali njihovih priimkov. So pomemben element kulturnozgodovinskega spomina skupnosti.
Posamezne zapise hišnih imen je mogoče razbrati v zgodovinskih dokumentih od 16. stoletja (npr. v urbarjih, krstnih knjigah). Ohranjanje hišnih imen je pomembno, ker so pomemben del jezika, saj poimenovane objekte postavljajo v miselni in stvarni prostor ljudi, ki poimenujejo svet okoli sebe.
Poglejte: projekt Hišna imena na Gorenjskem.
“Z raziskovanjem izvora, razvoja in pomena lastnih imen, tudi hišnih imen, se ukvarja onomastika/imenoslovje, zanimiva pa so tudi za narečjeslovno/dialektološko raziskovanje. Zaradi procesov deagrarizacije in urbanizacije podeželskih naselij so hišna imena marsikje vedno manj v rabi, zato je njihov vpis v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije pomemben korak pri njihovem ohranjanju. Ponekod jih poznajo le še starejši domačini, za njihovo ohranjanje je torej ključno ozaveščanje ljudi, predvsem mlajših, o njihovem pomenu, s čimer se bo raba hišnih imen ohranila v vsakdanjem življenju lokalnih skupnosti. Ljudje so na svoja hišna imena večinoma ponosni in opažamo, da jih vse pogosteje znova uporabljajo tudi v vsakdanjem življenju,” pojasnjujejo na Ministrstvu za kulturo.
Petje na tretko
Petje na tretko je način petja, ko je osnovnemu triglasju, ki ga sestavljajo osnovni glas (naprej), spremljevalni glas (čez) in bas, v najvišji pevski legi dodan četrti glas, imenovan tretka. Triglasje se s tretko razširi v štiriglasje. Petje ne tretko je prepoznano kot poseben pevski način, ki razkriva večje možnosti združevanja glasov, harmonsko bogastvo in barvo, ki jo dodaja najvišji glas, tretka.
“Od konca 80. let 20. stoletja je kot obnovljena praksa petje na tretko zelo razpršeno po slovenskem ozemlju; ohranilo se je v nekdanjih središčih te pevske prakse (npr. v Halozah, na Brežiškem, Kozjanskem), pa tudi tam, kjer delujejo mlajše poustvarjalne skupine (npr. v Ljubljani, Kranju, Tržiču). Izvajajo ga ob redkih priložnostih s spontanim petjem, najpogosteje pa na odru, kot prikaz nevsakdanjega načina petja in veščine petja v najvišji legi,” še dodajo na MK.
Vir: MK
