Veliki škurh (Numenius arquata) je največji med pticami iz skupine pobrežnikov. Prepoznamo ga po dolgem (od 9 do 15 cm) navzdol ukrivljenim kljunom, sicer meri od 48 do 57 cm.
Samice imajo v primerjavi s samci daljši kljun in so nekoliko večje. Sicer pa za velikega škurha velja, da je nevpadljivo obarvan ptič na dolgih modrikasto sivih nogah, vzorec temnih prog in črt na sivo rjavi podlagi pa se odlično zlije z okolico. V letu pokaže belo trtico, ki sega na hrbet ter bel trebuh in temne, skoraj črne konce peruti.
Navzdol ukrivljen kljun je prilagojen zabadanju v mehko podlago, kjer išče deževnike – najljubšo hrano. Poleg deževnikov se prehranjuje tudi z žuželkami, predvsem hrošči in kobilicami, ne brani pa se niti rakov, mehkužcev, pajkov in občasno ujetih rib ali kakega drugega majhnega vretenčarja. Občasno si rad privošči tudi jagodičevje ali semena.
Iz toplih krajev se vrača na Ljubljansko barje
Veliki škurh je selivka, ki se iz toplih krajev na gnezditvena območja vrne konec februarja oz. v začetku marca. Škurh največkrat prebiva na travnikih, kjer se prehranjuje, pari in skrbi za zarod.
Kot druge travniške ptice tudi veliki škurh gnezdi na tleh. Par si uredi gnezdo v vdolbini, obloženi s suho travo in perjem. Jajca valita oba približno štiri tedne, po izvalitvi za mladiče prav tako skrbita oba. Mladiči velikega škurha so begavci in začnejo že kmalu po izvalitvi sami iskati hrano.
Odrasle ptice odletijo v tople kraje kmalu po gnezditvi, mladiči pa ostanejo vse do poznega poletja. Najpomembnejše prezimovališče velikih škurhov v severnem Jadranu je na območje izliva reke Soče, redno pa prezimujejo tudi na slovenski obali.
Veliki škurh spada med najbolj ogrožene ptice
V Sloveniji stalno gnezdi le na Ljubljanskem barju. Razširjen je po vsej Evropi, kjer živi po grobih ocenah približno 300 000 parov. Slovenija je njegovo obrobno naselitveno območje, južneje ne gnezdi.
Ogroža ga več različnih človeških dejavnosti, od tega, da se vlažne travnike izsušuje in gnoji, do tega, da se travniki kosijo prej, kot so jih nekoč, zato je trava ob gnezdenju včasih že previsoka, ali pa se precej gnezd pokosi. K zmanjševanju števila velikih škurhov na Ljubljanskem barju precej prispeva tudi zaraščanje in nemir, ki ga povzroča človek – različne gradnje in vse več sprehajalcev ter spuščenih psov.
Vir: Notranjski regijski park, Šolska veterinarska ambulanta
Poglejte si še več zanimivih ptic:
od gozdnih specialistov do ptic Divje Slovenije.
