Kanja (Buteo buteo) velja za srednje veliko ujedo s čokato postavo in kratkim, močnim vratom.
Meri okrog 50 cm – od konice kratkega kljuna do konca srednje dolgega repa. Razpon njenih širokih peruti, je od 110 do 132 cm, na katerih zelo spretno jadra,
Značilna obarvanost
Obarvanost peres na zgornji strani telesa je temno rjava z bledim robom. Temno rjav je tudi trebuh, na prsih pa ima vedno svetel pas. Kljukast in oster kljun je črn, njegova baza je temno rumena. Tudi noge so rumene, medtem ko so ostri kremplji črni.
Spodnjo stran njenega pahljačastega umazano belega repa, ki je gosto prečno progast, na robu repa ima širok črn pas, lahko opazite med letom. Prav tako je tudi večji del spodnje strani kril umazano bel s temnejšimi pegami. Ob zadnjem robu kril poteka širok temnejši pas, ki nekoliko obarva tudi zunanja letalna peresa. Medtem ko je sprednji del kril, od telesa do zapestja, rjavo obarvan z vzdolžnim svetlim pasom.
Kanja gnezdi v gozdu, lovi pa na odprtem
Naša najpogostejša ujeda gnezdi od marca do maja, ko visoko na drevesu, zgradi gnezdo iz vej in ga obloži s suhim rastlinjem, da zagotovi udobje in toploto. Zimo preživi pri nas, pridružijo pa se ji še ptice, kjer so zime bolj hladne, predvsem s severa in vzhoda Evrope. Le ob izjemno mrzlih zimah se umakne v nižje predele ali pa celo nekoliko bolj na jug. Kanja v gozdu gnezdi, na odprtih površinah pa lovi. Vidite jo lahko na vrhu drevesa ali ograje, ali pa ko se v krogih počasi in vztrajno dviga na dvigajočem se zraku. Če je ne boste videli, pa svojo prisotnost izda z oglašanjem – značilnim žvižgom, “piiijaj”.
Kanje smo zavarovali
Kanja je znana po izjemnem vidu, ki ji omogoča, da z velike višine opazi voluharja, rovko ali miš – njeno najljubšo hrano. Sicer se ne brani niti zajcev, dvoživk in plazilcev. Redkeje pa si privošči žuželke in deževnike.
Ko se je pri nas populacija kanje zakonsko zavarovala in jo prenehalo preganjati, si je opomogla in zdaj ni ogrožena.
Vir: Notranjski regijski park
Fotografije: