Beločela gos (Anser albifrons) je ime dobila po beli lisi, ki se izteza od korena kljuna proti čelu. Sicer pa so njena glava, vrat, hrbet, krila in rep opazno temnejši od bledo obarvanih prsi in trebuha.
Trebuh krasijo izrazite prečne skoraj črne proge, ki se vlečejo visoko na boke. Prepoznamo jo lahko tudi po oranžnih nogah in rožnatem kljunu. Iztegnjena ptica je dolga med 65 in 78 cm, razpon njenih peruti pa meri od 130 pa vse do 165 cm.
Čez dan beločela gos na odprtih traviščih, ponoči na jezerski gladini
Beločela gos se hrani s koreninami, poganjki, listi, stebli in plodovi kopenskih rastlin, zlasti trav in šašev. Rada obišče tudi žitna polja, predvsem pozimi pa tudi krompirjeve njive, zato pri poljedelcih ni preveč dobro sprejeta.
Selivka, ki pri nas redno prezimuje. Podnevi se v jatah pase na odprtih traviščih in kmetijskih površinah, zvečer pa se jate zberejo na jezerski gladini, kjer skupaj prenočijo. Toplejši del leta gnezdi v prostrani tundri Sibirije in Grenlandije, nekje v bližini močvirja, jezera ali reke.
Preprosto gnezdo iz rastlinja gos pripravi na tleh, še rajši pa na šopu šašev ali trav, saj na ta način zmanjša verjetnost, da ji gnezdo uniči narasla voda. Poleg tega ima z dvignjenega gnezda tudi boljši pregled nad morebitno nevarnost.
Ogroža jo lov in sodoben način kmetovanja
Beločelo gos ogrožajo intenziven lov, uporaba pesticidov in herbicidov na kmetijskih površinah, pa tudi izginjanje gnezditvenega habitata zaradi kopanja šote, izsuševanja in spreminjanja kmetijskih praks.
Spremljajte Svet ptic na našem portalu TULE.
