Ponekod v tujini je izobraževanje na prostem dobro razvito in dosega zavidljive uspehe, česar se zavedajo tudi nekateri naši pedagogi in učitelji. Kljub vsem prednostim je mogoče najti tudi nekaj pomanjkljivosti: organizacija, vremenske razmere, varnost … Je pa jasno, da se za to obliko učenja najpogosteje odločajo v vrtcih in osnovnih šolah, najmanj pa v srednjih šolah ter na fakultetah.
Dr. Gregor Torkar s Pedagoške fakultete v Ljubljani opaža, da je pouk na prostem v slovenskih osnovnih šolah prisoten »v relativno velikem obsegu«, manj pa v večini srednješolskih programov, z izjemo biotehniškega področja. »Slovenija je sicer ena redkih držav na svetu s formalno mrežo domov za izobraževanje na prostem – Centri šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD), ki jih obvezno obiščejo vsi osnovnošolci,« opomni, a doda, da si moramo »vsekakor prizadevati, da bi v šolsko prakso še bolj vključili redno in sistematično delo na prostem«. Podoben sistem, kot je CŠOD, sicer poznajo samo še štiri države v svetu.
Torkar opaža tudi, da se vse bolj spodbuja odpiranje in povezovanje formalnega z akterji neformalnega izobraževanja, kot so razna društva, inštituti, muzeji in naravoslovni centri. »Zgledi iz tujine, denimo iz Skandinavije, kjer ponekod poteka vsaj en dan v tednu pouk vseh predmetov na prostem, so izvedljivi tudi v našem okolju, kjer je klima milejša, potrebne pa so še prilagoditve družbene klime,« verjame sogovornik.
Dr. Majda Cencič s Pedagoške fakultete v Kopru pa takoj opozori, da pouk zunaj prostora šole ni nekaj novega. »V nekoliko starejših knjigah o didaktiki iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja lahko preberemo, da se pouk lahko izvaja tudi na šolskih objektih zunaj šolskega poslopja, recimo na dvorišču, vrtu, igrišču, pa tudi v raznih objektih in ustanovah zunaj šolskega poslopja,« našteje. V ta sklop spadajo tudi didaktične ali učne ekskurzije.
Foto: Mike Dotta / Shutterstock
Za pouk na prostem ni posebnih smernic, a bi jih potrebovali
»Lahko bi rekli, da priporočamo tako obliko pouka iz več razlogov. Na podlagi rezultatov različnih raziskav opažamo, da današnji otroci veliko svojega prostega časa preživijo v zaprtih prostorih v sedečem položaju in da tudi v šoli skoraj ves čas sedijo, čeprav potrebujejo gibanje. Tudi o naravi ne vedo prav dosti, poleg tega pa jim je v naravi dolgčas, saj pravijo, da tam nimajo kaj početi,« je Cencičeva (še pred epidemij) povzela ugotovitve različnih raziskav in dodala, da pri nas nimamo posebnih smernic za pouk zunaj šole, zato je to odločitev posamezne šole oziroma učitelja. »Predlagamo pa, da bi se namenil večji poudarek promociji pouka različnih učnih predmetov zunaj šolskega prostora, saj se zunaj lahko poučujejo vsi predmeti, ne le šport in naravoslovje. V ta namen bi bilo koristno priporočilo o zunanji učilnici,« meni.
Tudi Torkar ocenjuje, da večjih formalnih ovir za izvajanje pouka na prostem že sedaj ni. »Učni načrti predmetov, predvsem naravoslovnih, v svojih didaktičnih priporočilih spodbujajo izkušenjsko učenje in terensko delo, vendar so nekateri načrti vsebinsko tako zastavljeni, da se prakse izvajanja pedagoškega procesa ne da koreniteje spremeniti. Za bolj poglobljeno vključevanje učencev oziroma šole v dogajanja v lokalnem okolju bi potrebovali nekatere kurikularne spremembe (na primer kaj so glavni poudarki v učnih vsebinah, standardih znanja) in spremembe nekaterih normativov, recimo normativa za spremstvo učencev na ekskurzijah, dnevih dejavnosti in drugih organiziranih oblikah vzgojno-izobraževalnega dela, ki potekajo zunaj šolskega prostora – zdaj je normativ 15 učencev,« pravi Torkar.
Poudari pa, da ni nujno vsako poučevanje na prostem primernejše od dela v razredu. Po njegovem je to namreč odvisno od učne vsebine, okoljskih danosti, razredne klime in drugih dejavnikov, ki jih morajo učitelji upoštevati pri odločanju. »Za te odločitve je pristojna pedagoška stroka, v operativnem smislu pa učitelji in vodstvo šole,« opomni.
Foto: Mike Dotta / Shutterstock
Na prostem se aktivira več različnih čutil
Majda Cencič vidi več prednosti pouka zunaj prostora šole – poleg možnosti gibanja učencev meni, da pouk zunaj šole aktivira več različnih čutil, ne le sluh in vid, ki veljata v današnjem času za »privilegirana čuta«, ampak tudi tip, vonj in okus, ki naj bi veljali za arhaična čutila in jih današnji »kulturni kodeks po navadi tlači«. Poleg tega naj bi pedagogi poudarjali tudi, da je pouk zunaj šole bolj po meri različnim stilom zaznavanja učencev, torej ne le vidnemu in slušnemu, ampak tudi kinestetičnemu. »Pečavar v svojem delu recimo dodaja tudi praktično učenje, učinkovitost, vzpostavitev pozitivnega odnosa do narave, krepitev samozavesti, empatijo, timsko delo in samospoštovanje,« našteva sogovornica.
Tudi Torkar verjame, da lahko izobraževanje na prostem otrokom in mladostnikom zagotavlja celosten razvoj in učenje: fizični, čustveni, socialni in kognitivni razvoj. »Lahko ponudi veliko priložnosti za edinstvene in vznemirljive učne izkušnje, razširitev kurikuluma formalnega izobraževanja, dvig interesa za učenje in razvijanje posameznikove identitete,« poudarja in dodaja, da so prednosti poučevanja na prostem po besedah učiteljev predvsem bolj avtentične izkušnje, priložnost za razvijanje odnosa med učenci in učitelji, omogoča pa tudi strnjeno in bolj intenzivno poučevanje, razvoj socialnih spretnosti in drugo.
Potrebnih je več vsebinskih in organizacijskih priprav
Obenem je opaznih tudi nekaj pomanjkljivosti. »Učitelji pogosto opozarjajo na neurejeno okolico šole, da nimajo zunanje učilnice, slabe vremenske razmere, pomanjkanje časa, ki ga povezujejo z obsežnimi učnimi načrti, več priprave na pouk zunaj učilnice in šole, ne le vsebinske, tudi organizacijske, in to, da je potrebna večja pozornost glede varnosti,« opozarja Cencičeva. Doda, da lahko ob slabem vremenu učitelji učence in starše opozorijo na primerno obleko in obutev ter kljub neidealnemu vremenu izvedejo pouk zunaj šole – razen če so hudi nalivi, megla in podobno –, pomanjkanje časa za izvajanje pouka zunaj šole pa lahko učitelji rešijo z medpredmetnim povezovanjem. »Problematična sta morda le varnost in spremstvo, ki ga morajo imeti učitelji za pouk, če se ta oddaljuje od prostora šole,« še doda.
Torkar pa razume učitelje, ki se včasih neradi odločajo za pouk na prostem. »Je zahtevnejše od dela v razredu, poleg tega so ovire, ki jih učitelji navajajo, precej resne – predvsem v sodobnih razmerah, ko ima že skoraj vsakdo pravico soditi vzgojno-izobraževalno delo,« opozori in doda, da domača in tuja literatura med ovirami, ki na katere opozarjajo učitelji, navaja normative za spremljanje skupin, varnostne vidike oziroma odgovornost učitelja, financiranje ekskurzij, usklajevanje urnikov, motivacija učencev in dijakov za pouk na prostem …
Dobra praksa: Mreža gozdnih vrtcev in šol
Po Torkarjevem mnenju je lep primer tovrstnega združevanja mreža gozdnih vrtcev in šol. »Na področju izobraževanja na prostem imamo nekaj dobrih zametkov tudi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Študijski predmeti, na primer pouk naravoslovja v naravi, pouk biologije zunaj šole, narava v vrtcu, vrtec v naravi in izletništvo, pohodništvo, gorništvo, so namenjeni usposabljanju bodočih učiteljev za poučevanje na prostem,« meni.
Učenje na prostem ima največ koristi za najmlajše
Mag. Zala Gabršček, vzgojiteljica predšolskih otrok, ki je bila v času študija pet mesecev na Norveškem vključena v študij pedagogike na prostem ter opravljala prakso v njihovih vrtcih, se je v svojem magistrskem delu pod vodstvom dr. Torkarja posvetila prav temi izobraževanja na prostem. Opazila je, da so v osnovnih in srednjih šolah v praksi naravoslovne ekskurzije, le redkokje pa se pouk na prostem uvaja kot del rednega pouka dnevno oziroma tedensko. »Obstaja nekaj primerov dobre prakse, kjer so vsaj nekateri učitelji oziroma profesorji zelo angažirani na tem področju: obdelujejo šolski vrt ali gredo za nekaj ur na pohod v naravo ali po mestu, kjer usvajajo ali utrjujejo vsebine, ki bi jih sicer v razredu. Na fakultetah se izvajajo terenske vaje in praksa, česar si po mojih izkušnjah večina študentov želi več,« pojasni.
Po njenem mnenju je pouk na prostem v različnih okoljih najbolj pomembno omogočiti otrokom v predšolskem obdobju in v prvih letih osnovne šole. »Dokazano je, da je takrat gibalni razvoj zelo intenziven, na podlagi tega se vzpostavljajo sinapse v možganih, ki omogočajo zahtevnejše miselne procese, denimo za učenje branja in pisanja, otroci vzljubijo bivanje v naravi, zato se bodo tja tudi vračali v prostem času tudi, ko bodo starejši. Vse več vzgojiteljic v vrtcih se tega zaveda in to otrokom tudi omogočajo,« pravi sogovornica.
Verjame, da se bo na ta način začela spreminjati tudi zakonodaja. »Za zdaj pa ta določa organizacijo spremstva zunaj ožjega vrtčevskega okolja, eden od dveh odraslih mora imeti vzgojiteljsko izobrazbo. Če je dejavnost vezana na prevoz, morata skupino spremljati dve osebi, ki sta dopolnili 21 let. To so stvari, ki omejujejo vrtce pri organizaciji bivanja na prostem,« pojasni sogovornica, a doda, da denimo na šolskem vrtu, ki je v neposredni bližini šole, pouk lahko poteka samo z enim učiteljem. »Obstajajo torej neke omejitve v sistemu, ovire pa so tudi v strahu ali nezainteresiranosti pedagogov, ravnateljev, širše družbe … Pri starših se pojavlja skrb, ali s takšnim načinom dela v vrtcu ustrezno pripravimo otroke na šolanje. Imajo tudi pomisleke glede okužb, ki jih lahko prenašajo klopi, in glede morebitnih poškodb. Zagotovo v naravi pride do različnih situacij, ki pri otrocih vzbudijo nelagodna čustva. Tudi sami se namerno vključujejo v tvegano igro, v kateri uživajo. Glede na izkušnje praktikov in znanstvene raziskave ima vse to pozitiven učinek na otrokov čustveno-socialni razvoj. Poskrbijo za lastno varnost, ni jih strah soočati se z izzivi in pridobivajo samozavest,« poudari sogovornica. »Na Norveškem je izobraževanje na prostem na vseh ravneh šolanja nekaj povsem vsakdanjega in se o tem nihče ne sprašuje. Tudi uzakonjeno je, da morajo biti otroci, ki obiskujejo vrtec, vsak dan na prostem vsaj tri ure,« še doda.
Zakon pouka na prostem ne prepoveduje
»Zakon o osnovni šoli ne določa, da se organizirano vzgojno-izobraževalno delo izvaja le v prostorih šole oziroma da se ne sme izvajati tudi zunaj prostorov šole,« pravijo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Obvezni del programa, ki ne poteka v prostorih šole in ga zakon o osnovni šoli izrecno določa, je recimo šola v naravi – za tiste, ki se je ne udeležijo, pa šola v tem času organizira druge, primerljive dejavnosti. »Izvajanje pouka zunaj šolskih prostorov omogoča tudi Predmetnik osnovne šole, kjer so v okviru obveznega programa zapisani dnevi dejavnosti (kulturni, naravoslovni, tehniški in športni), ki zajemajo 15 obveznih dni dejavnosti na leto v vsakem razredu, poleg njih pa tudi šolo v naravi. V razlagi Koncepta dni dejavnosti je zapisano, naj se vsem učencem vsaj enkrat v osnovnošolskem izobraževanju omogoči obisk večjih kulturnih središč in drugih institucij, kot so botanični in zoološki vrt, arboretum in observatorij,« poudarijo na MIZŠ, a dodajo, da je vseeno »organizacija in izvedba pouka na prostem mogoča na ravni posamezne šole (celega kolektiva), v aktivih (skupina učiteljev) ali na ravni posameznega učitelja in je ne regulira MIZŠ«. Obenem pa zatrdijo, da spodbujajo razvoj in raznolikost pedagoških strategij, ki so v neposredni povezavi z izkustvenimi metodami učenja, saj naj bi te pri učencih spodbujale sodelovalni vidik in neposredno izkušnjo.
Članek je bil v celoti objavljen v reviji Eko dežela Izobraževanje 2020
