Za kukmake pogosto uporabljamo tudi ime šampinjoni, čeprav se to nanaša predvsem na gojene vrste kukmakov (Agericus bisporus).
Kot pove ime rastejo travniški kukmaki predvsem na travnikih in pašnikih. Uspevajo od pomladi do jeseni, običajno pa rastejo v skupinah, tako da jih na pokošenih travnikih ni težko najti.
Šampinjone v Italiji in Franciji gojijo že od 17. stoletja, danes pa jih največ pridelajo na Kitajskem.
Travniški kukmaki imajo okus po orehih
Klobuk je pri mladih kukmakih polkrožen, kasneje postane sploščen. Velik je do 10 centimetrov. Sprva je bele barve, pri starejših gobah rjavkaste. Kožica je suha, kosmičasta in jo je mogoče olupiti. Do 12 centimetrov visok bet bele barve je tanek, na zgornjem delu pa ima obroček, ki pa v starosti odpade. Trosni lističi so gosti in sprva beli, kasneje pa dobijo rožnato barvo, pri starejših gobah temno rjavo. Meso je belo, pri prerezu rahlo pordeči, vonj spominja na les, okus pa na orehe.
Podobni, tako po videzu kot okusu, so poljski kukmaki, ki pa so lahko za polovico večji. Slednje najdemo tudi v gozdu in na jasah.
Kukmaki so uporabni na različne načine: tako za juhe kot omake, lahko jih pripravljamo na žaru, obnesejo se v rižoti, v kombinaciji s testeninami, uživamo pa lahko tudi surove.
