Rukolo uživamo predvsem v solati, čeprav jo zaradi pikantnega okusa lahko uporabljamo tudi kot začimbo ali zelišče. Ima močno aromo ter oster, rahlo poprast okus, ki je močnejši pri samoniklih vrstah. Te pri nas brez težav najdemo v naravi na Primorskem.
Navadna in divja rukola
Zelena rastlina z nazobčanimi listi je bila zaradi svojih zdravilnih lastnosti že od nekdaj cenjena v Sredozemlju. Poznanih je kar nekaj vrst, najbolj pogosto pa za uživanje uporabljamo navadno rukolo, ki ima manj nazobčane mehkejše liste in je manj pikantnega okusa. Semena te vrste rukole lahko kupimo v trgovini.
Navadna rukola ima nežnejše liste in bele cvetove
V naravi pa običajno naletimo na dvoredca, ki ima bolj nazobčane, trše, temnejše in tanjše liste. Rastlini ločimo tudi po cvetovih, saj navadna rukola cveti belo, dvoredec pa ima rumene cvetove. Slednji je tudi večji, iz odebeljene korenine pa vsako leto odženejo nove rastline. Zato je primeren tudi za trajno zasaditev na robu vrta.
Dvoredec ima močnejši okus, cvetovi pa so rumeni
Režemo jo vse do zmrzali
Rukole ne pulimo, temveč samo režemo liste, saj se rastlina hitro obnavlja. Poleti in jeseni je najbolje, da nekaj rastlin pustimo v zemlji. Njene liste lahko uživamo vse do prve zmrzali, poleg tega pa bodo iz semen prihodnjo pomlad zrasle nove rastline.
Na pici ali v juhi?
Rukolo najbolj pogosto pripravljamo v solati. Komur se zdi okus preveč pikanten, lahko običajni zeleni ali paradižnikovi solati doda samo nekaj listov rukole. Dobro se poda tudi s krompirjem, na pizzi ali z mesnimi jedmi, iz nje pa je mogoče pripraviti tudi okusno prilogo, omako ali celo juho. Uživamo lahko tudi cvetove, ki jih dodajamo jedem kot pikantno dekoracijo.
Rukola vsebuje več kot petdeset različnih snovi, ki ji dajejo značilen vonj in okus. Podobne snovi najdemo tudi v hrenu in kreši. V rukoli je med drugim precej vitamina C in železa.
