Šoja (Garrulus glandarius) je srednje velika ptica iz družine vranov. Iztegnjena je dolga do 35 cm, razpon njenih kril pa meri do 58 cm. Zaradi prepoznavnega vzorca in obarvanosti perja šoje ne morete zamenjati z nobeno drugo vrsto.
Po trebušni in hrbtni strani, zatilju, ramenih in licih je rožnato sivo rjave barve, ki na grlu in za nogami preide v umazano belo. Bel vrh glave krasijo črne črte, za krepkim črnim kljunom pa se bohotijo še vranje črni ’brki’. Zanjo je značilen dolg črn rep in snežno bela trtica. Notranji del peruti je črn in bel, zunanji pa temno siv. Najlepši in tudi najbolj značilen del peruti je svetlo in temno modro, progasto perje.
Šoja je pogosta ptica, a zelo previdna
Šoja je kljub svoji velikosti in moči previdna, nezaupljiva in plaha ptica, ki se ji boste zelo težko približali. Največkrat jo boste slišali zavreščati ali pa jo boste opazili, plahutajoč s širokimi perutmi, odleteti na varno razdaljo. Je glasen ptič, in ko skupina šoj opazi kuno, sovo ali kragulja, lahko povzročijo pravi direndaj. Ostalih prebivalcev gozda šoja ne pozabi opozoriti tudi na vaš prihod.
Njen priljubljeni življenjski prostor so gozdovi, tako listnati kot iglasti, gnezdi pa tudi v velikih parkih z drevjem. Pri nas je pogosta vrsta in jo lahko opazujete v vseh letnih časih, gnezdi pa spomladi, aprila in maja. Gnezdo zgradi iz vej na rogovili ali drevesu in ga postelje s koreninicami, travo in dlako.
Pomembna vloga pri razširjanju hrasta
Podnevi aktivna šoja je tipičen vsejed. Zlasti v toplejšem delu leta se masti s hrano živalskega izvora, z večjimi nevretenčarji, išče pa tudi jajca in mladiče drugih ptičev. Pozimi pa večji del njene prehrane predstavljajo semena, na primer hrastov želod, bukov žir in gabrova semena. Najraje je v hrastovih gozdovih, saj je pozimi njena priljubljena hrana želod, ki ga na različnih krajih pospravi za ozimnico. Ker spomladi želodi v njenih pozabljenih ’shrambah’, vzklijejo, ima pomembno vlogo pri razširjanju hrasta in hrastovih gozdov.
Vir: Notranjski regijski park
Več o pticah pa TULE.
