Sodobna tehnologija omogoča, da kjerkoli in kadarkoli dostopamo do vsebin na internetu. In to tudi počnemo. V službi, na cesti, v trgovini, v čakalnici, na sprehodu, na kavi, na stranišču, med zajtrkom, v postelji … Pametni telefoni so naši stalni spremljevalci. Otroci pa tablični računalnik dandanes dobijo tako rekoč v zibelko. Kam to pelje?
Več kot polovica otrok svoj prosti čas danes preživlja v virtualnem svetu. Gledanju televizije so se že zdavnaj pridružili drugi sedeči hobiji, kot so igranje video iger, gledanje filmčkov na spletni strani Youtube, objavljanje in všečkanje na družabnih omrežjih …
Brez digitalnega ne bo šlo
Glede na razvoj in trenutno situacijo je nemogoče, da bi se lahko digitalni tehnologiji odrekli. Omogoča nam praktično vse, kar vsakodnevno počnemo. Vse več. Hkrati pa je vse več tudi težav, ki, kot opozarja stroka, večinoma izhajajo iz tega, da tehnologije ne znamo pravilno uporabljati. Vse več pa je tudi raziskav, ki raziskujejo in dokazujejo škodljive vplive te nepravilne rabe, predvsem pa tudi čezmerne, predvsem pri otrocih.
»Nobenemu ne priporočam, da iz družinskega življenja izključijo televizijo in računalnik – brez tega ne moremo biti, bistveno pa je, kako smo s tem,« dodaja terapevt Miha Kramli, vodja Centra za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti v Novi Gorici.
Po mnenju strokovnjakov je namreč težava predvsem v tem, da imajo otroci dostop do tehnologije bistveno prekmalu in preveč neselektivno.
“Podatek, da več kot 50 % otrok svoj prosti čas preživlja v virtualnem svetu, je zelo alarmanten,” je prepričan Kramli.
Vpliv (pre)velike rabe tehnologije na razvoj otrok
Že pred petimi leti sta združenji pediatrov iz ZDA in Kanade ugotavljali, da otroci, stari do dveh let, ne bi smeli imeti stika s tehnologijo, pri otrocih, starih od 3 do 5 let, bi bilo uporabo potrebno omejiti na eno uro na dan, pri otrocih, starih od 6 do 18 let, pa na 2 uri na dan. Mobilne naprave so namreč izrazito vplivale na večjo dostopnost in uporabo tehnologije, predvsem med majhnimi otroki. Pediatri svetujejo, da bi morali prepovedati uporabo vseh mobilnih naprav otrokom, mlajšim od 12 let. Zakaj? Na Safe.si navajajo 10 pomembnih razlogov, povzetih iz različnih strokovnih virov. Med njimi je na prvem mestu ta, da čezmerna stimulacija razvijajočih se možganov vpliva na pomanjkanje pozornosti, kognitivne sposobnosti, motnje pri učenju, zmanjšano sposobnost samonadzora, povečano impulzivnost … Poleg tega uporaba tehnologije zmanjšuje gibanje, kar lahko povzroči upočasnitev razvoja.
Debelost in pomanjkanje spanja pa tudi depresija in agresija
Gledanje TV in igranje video iger povezujejo s povečano debelostjo, s čimer se poveča tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni in lahko močno skrajša življenjsko dobo. Ker večina otrok uporablja splet brez nadzora staršev, je zaradi tega (po študiji Boston College že leta 2012) kar 75 % otrok, starih 9 in 10, premalo spalo – in to do te mere, da so se jim izrazito poslabšale ocene v šoli.
»Čezmerna uporaba tehnologije se kaže kot vzročni dejavnik pri povečevanju stopnje depresije med otroki in tudi anksioznosti, motenj navezanosti, pomanjkanja pozornosti, avtizma, bipolarnih motenj, psihoz in problematičnega vedenja otrok,« nadalje navajajo na Safe.si. Vsebina medijev in iger pa lahko zaradi prikazovanja nasilja spodbuja agresivnost pri otrocih.
To pa še ni vse. Že leta 2011 je Svetovna zdravstvena organizacija mobilne telefone (in druge brezžične naprave) zaradi emisij sevanja razvrstila v skupino 2B (možno rakotvorno), pri čemer so otroci na ta tveganja bolj občutljivi.
Pasivnost, naveličanost, otopelost …
Svetloba, ki prihaja iz ekranov, lahko, kot navajajo raziskave, reorganizira možgane otrokom in mladostnikom. »Ta modra svetloba vpliva na to, da otroci vedno težje zaspijo, ubija njihovo voljo, da nekaj naredijo. Vedno več je pasivnosti, naveličanosti, otopelosti … Imamo posamezne primere otrok, ki letno preživijo po 3000 ur na leto na družabnih omrežjih. To so sicer skrajni primeri, ki pa za to porabijo več časa kot pa so starši v službi. Že če zanemarimo vsebine, je vpliv svetlobe zelo škodljiv za možgane in prihodnost. Da o vsebini niti ne govorimo,« razlaga Kramli.
Izpostavlja še, da je to sicer zelo kompleksna zadeva, saj otrok, ki je ves čas pred zaslonom, v virtualnem svetu, ne more razviti abstraktnega razmišljanja, nima avtonomne vesti, je vodljiv. To pa je po Kramlijevih besedah cilj kapitala – vzgajati nekritičnega potrošnika.
Govori še ne, gleda pa video posnetke na telefonu
»Zadnja tri leta pogosto prihajajo k meni v logopedsko ambulanto s težavo: ‘Pri 2–3 letih otrok ne govori’. Psihološko testiranje še ni speljano, ne vem, kakšni so kognitivni potenciali, koliko razume, koliko sledi. V ambulanti opazim, da ni interakcije z mano, vidim pa tudi, da ni interakcije s staršem. Pa sem enkrat vprašala, kaj pa, če mu ponudite telefon – se odziva? ‘Ja, to pa ja.’ Torej pri dveh ali dveh in pol letih otrok, ki še nima razvite fine motorike, uporablja nov pripomoček In tako pred mano demonstrirajo, kaj mali mojster zmore – odklene telefon, gre v galerijo, si nastavi video in ga predvaja. To je zelo alarmantno,« Daša Popenko, prof. spec. in reh.ped iz Defektološke in logopedske ambulante ZD Maribor opisuje zelo nazoren primer, kaj se dogaja z otrokom, ki se že v prvih letih življenja nekako zateče v svoj virtualen svet.
In doda: »Otrok se je zatekel v svoj svet, ne potrebuje dialoga, ni več komunikacijskih izmenjav, deljenja skupne pozornosti, očesnega stika. Do tega privede nekritična raba tehnologije v zelo zgodnjem otroštvu. Porast motenj v govorno-jezikovni komunikaciji sovpada s porastom tehnologije. Ne obstaja raziskava, ki bi dokazala neposredno povezavo, ampak gotovo oboje skokovito narašča v zadnjih 10 letih.«
In, ne nazadnje – zasvojenost
»Nekemična zasvojenost se nevidno vtihotapi v naše domove, ker človeka hitro zavede in gre lahko iz dela npr. nekaj pobrskat in zapade takoj v kakšne druge vode …,« pravi Kramli in pojasni, da delo z novo tehnologijo ne zasvoji, naši možgani namreč na dolgotrajno uporabo reagirajo z utrujenostjo. Kadar pa to počnemo za zabavo, pa želimo vedno več. Pri zabavi potrebujemo disciplino, strukturo, osebnostne lastnosti, da znamo to prekiniti.
»Monitorčke smo dali že v zibelko. Že dojenčku možgane adaptiramo na intenzivnost barv, zvokov, že pred hojo osvojijo elektronske igračke. Če so le popestritev, ni nič narobe, če pa se uporabljajo vsak dan, pa nastane težava. Tablico imajo že na jedilni mizi in na kahlici. In potem se zgodi, da dveletni otrok ne bo jedel, če mu ugasnemo monitor – ima že močnejše dražljaje kot hrana, raje se odreče hrani kot monitorčku,« poudarja sogovornik.
Dodaja, da s tem, ko adaptiramo otroke na intenzivnost, je narava zanje zato siva cona, otrok v naravi postane nemiren, mu je neprijetno: »Starše prisili, da grejo domov, vključi monitorček in se pomiri – možgani se uravnajo na to, na kar so navajeni. Narava izgublja svojo moč, mulci pa ne morejo prehoditi niti 500 metrov, nefunkcionalni so.«
Začne se že pri starših
»Za postavljanje dobrih temeljev za razvoj govorno-jezikovnih veščin pa je nujno potreben dialog, interakcija, usmerjenost pogleda, pozornost, usmerjena na komunikacijskega partnerja, deljenje komunikacijskih izmenjav, vmesni odmori, vračanje v interakcijo itd. Vsi ti temelji se postavijo v prvem letu in za to niti niso potrebne besede. Sprva je torej pomembna obrazna mimika, zrcaljenje izrazov in čustev, nadalje ob spremljavi oglašanja, z zvočnimi učinki in šele nato pridejo besede in prvi stavki. Namesto tega pa pogosto vidimo otroka v vozičku, mamica pa na telefonu. In podobno v čakalnici. Včasih se je risalo, ustvarjalo in bralo. Zdaj dobijo otroci, da v miru počakajo, telefon z risanko ali drugimi vsebinami. Premalo je dialoga, premalo interakcije, premalo izkušenj dobijo. A otroci se učijo po principu poskus-napaka. Tega jim tablice, risanke in telefoni ne dajo. Izgubljenega pa ne moremo nadomestiti kasneje, ko so težave že precej alarmantne. A to so dejstva. Pri štirih letih včasih začnemo postavljati komunikacijske temelje. In npr., ko jih opazujem v čakalnici, so mamice včasih bile v stiku z otrokom, zdaj pa so na telefonu. Enako, ko gredo na sprehod z vozičkom. In tukaj se začne,« logopedinja Daša Popenko slikovito oriše problem. Doda, da mora, ko dela z otrokom, najprej delati s starši.
Ti, kot mi pove, nemalokrat ob začetku terapije med obravnavo, ko se zdi, da sta z otrokom zatopljena v delo, začnejo brskati po telefonu. »Takrat preneham z delom in počakam najprej njihov odziv, čakam, da opazijo, da sem tam na voljo zanje in za njihovega otroka. Ko opazijo, da jih čakam in da pričakujem njihovo prisotnost, jim je nerodno, nekaterim pa je treba razložiti, da naj telefon ugasnejo oz. umaknejo ali da naj nujne zadeve opravijo zunaj ambulante. Ne, ni samoumevno, da brskanje po telefonu ni sestavni del terapije, pa čeprav na to opozarja napis na vratih,« se sogovornica odkrito čudi pomanjkanju ne le prisotnosti, ampak tudi bontona.
Kot še poudarja, nikakor ni proti tehnologiji, gotovo pa tehnologija ne more nadomestiti sogovornika: »Ta pa je seveda lahko zahteven, treba se mu je prilagajati. Vsebine na spletu izbira otrok sam, ni se mu treba prilagajati, vsebine prilagaja sebi, trenutnim željam. In dejstvo je, da je najlaže otroku ponuditi tablico, risanko, telefon, mi pa lahko v miru opravimo svoje.«
Težava je torej v starših, ki so velikokrat odsotni – niso zraven, da bi slišali in videli, kaj se dogaja, kakšne vsebine spremljajo otroci. »Če si neki video ogledamo skupaj z otrokom in potem to vsebino predebatiramo, je nekaj drugega. Dostikrat pa so otroci prepuščeni sami sebi – kako si potem to sami razlagajo?« se sprašuje sogovornica.
Kramli: »Všečki, tak make-up, take prsi moram imeti. Nisem vredna, da živim, ker ne bom zmogla, moja vrednost je tako nizka … To je primer, kako uspešno dekle postane nefunkcionalno, ker njeno samopodobo sesujejo všečki.«
Kdaj mora staršem zazvoniti alarm?
Starši morajo poiskati strokovno pomoč, ko opazijo znake zasvojenosti. »Ko začne otrok opuščati stvari, ki jih je prej rad počel, ko ponoči ne more več spati, ko se mu čustveno stanje spreminja brez tehtnega razloga, ko je nemiren, ko se zapira v svojo sobo, ko ni sposoben žive komunikacije …,« navaja Kramli.
Po njegovem nasvetu je treba postaviti časovno in prostorsko omejitev sodobne tehnologije, otrokom omogočati veliko gibanja v naravi, branje pravljic ob večerih … »Ob poslušanju branja, ob pravljicah ali ob večerni molitvi nastajajo zametki za abstraktno razmišljanje, ko se mora vklopiti domišljija. Otrok spozna, da v življenju obstaja tudi nekaj več, česar ne morem videti, otipati, občutiti in tak je sposoben oblikovat vest.«
Njegovo konkretno priporočilo je, da otroci večera ne preživljajo pred zasloni, tudi sicer pa ne več kot eno ali pol ure na dan.
In kaj pravijo starši?
>> Mama 10-letnice: Gledanje risank je nujen del otroštva
»Časa pred zasloni, torej pred televizijo in tablico, hčerki ne omejujem. Med tednom je ni veliko doma, saj ima različne aktivnosti in se druži z vrstniki ali pa gremo na izlet itd. Med vikendom ji, dokler je v šoli vse v redu, pustim, da se sama odloči, kako preživljati prosti čas. Ko je lepo vreme, smo ves čas zunaj, na deževne dni pa se igramo družabne igre in gledamo televizijo. Pomembno je, da vikend preživimo skupaj, pa tudi če gledamo televizijo. Zame mora biti desetletnik še vedno otrok in se mora igrati in gledati risanke.«
>> Starša dveh osnovnošolcev: Prepoved televizije kot vzgojni ukrep
»Naših fantov žal nič ne motivira tako kot prepoved televizije, igranja videoigric in tablice, na kateri spremljata predvsem Youtube video posnetke. Imata pa, tudi kadar ni kazni, odmerjen čas, ki ga lahko preživita pred zasloni. Edino ob petkih in sobotah malo popustiva.«
