Navadni osočnik (Salicornia europaea) imajo mnogi za najbolj okusno samoniklo zelenjavo. Nekoč so jo prodajali tudi na tržnicah.Rastlina se je pogosto znašla na jedilniku solinarjev, ki so svoja solna polja čistili »plevela«.
Običajno so kuhanega jedli skupaj z ribami. Osočnik učinkuje splošno poživljajoče in ugodno vpliva na prebavo. Vsebuje vrsto rudnin, predvsem jod in natrijev klorid.
Osočnik spada med slanuše, kakor se imenujejo rastline, ki rastejo na slanih peščenih tleh ob morju ali na slaniščih v notranjosti celine. Do 30 centimetrov visoka enoletna rastlina ima sinjezelena mesnata členasta stebla in zakrnele liste. Konec poletja rumeno cveti, jeseni pa se rastline obarvajo škrlatno rdeče.
Osočnik je primer za kuhanje brez soli
Mlade poganjke brez stržena in vrhnje dele starejših poganjkov, ki še nimajo stržena, lahko uživamo presne v solatah. Pri kuhanju ni potrebno dodajati soli, saj je vsebuje že dovolj.
Osočnikova stebla kuhamo deset do petnajst minut, dokler se ne zmehčajo. Počakamo, da se ohladijo in mesnate dele s prsti osmukamo s strženov. Za pripravo samostojne jedi jih začinimo in zabelimo po okusu in po želji okisamo. Kuhana stebla so prav tako uporabna v solatah, lahko jih dodajamo juham in enolončnicam ali pa jih zmešamo s skuto ali različnimi oreščki in tako dobimo kremasta zmes. Na skodelico mešanice dodamo strt strok česna. Tako dobimo omako za pomakanje, razredčena z vodo pa je odlična solatna polivka.
Po enakem postopku pripravimo osočnikovo kremo s pretlačeno čičerko ali fižolom, dodamo lahko še oljčno olje. Surova osočnikova stebla lahko vlagamo v kis.
Pri nas uspeva le na zaščitenih območjih
Pri nas boste osočnik težko nabrali, saj večinoma uspeva na zaščitenih območjih Strunjanskih in Sečoveljskih solin. Zato pa na Hrvaškem in v drugih sredozemskih deželah, kjer je rastišč precej več, brez skrbi lahko posežete po njem.