Razen imena in podobnih listov zajčja deteljica nima veliko skupnega s travniškimi deteljami. Uspeva na senčnih legah v zavetju gozda, lahko tudi pod grmovjem, saj za svoj obstoj potrebuje zelo malo svetlobe.
Listi na do deset centimetrov dolgih tankih pecljih so svetlo zelene barve, cvetovi s petimi venčnimi listi pa so beli z vijoličastimi žilicami. Listi imajo posebno lastnost, da se ob draženju, povečani svetlobi in ponoči počasi povesijo navzdol. Na ta način se obvarujejo pred izgubo vlage pa tudi manj so opazne za rastlinojedce.
Z uživanjem te deteljice ne gre pretiravati
Zajčja deteljica vsebuje tudi kalijev oksalat in oksalno kislino, zato z uživanjem rastline ne gre pretiravati. Njeni nežni listi so zaradi omenjene kisline izrazito kisli in jih tudi ne bi mogli pojesti v večjih količinah. Zato so uporabni predvsem kot dodatek različnim, predvsem zelenjavnim jedem. Ne le zaradi okusa, temveč tudi kot privlačna dekoracija. S svojim privlačnim videzom in izrazitim okusom so navdušile tudi številne kuharske chefe, ki se jih radi poslužujejo pri svojih kreacijah.
Nabiramo jo le na bogatih rastiščih
Zajčja deteljica je dostopna vse leto, saj je tudi sneg presenetljivo ne uniči. Nabiramo le nežne liste brez stebelc in to le na bogatih rastiščih, da je ne ogrožamo. Z njo si lahko osvežimo okus mimogrede med sprehodom po gozdu. Za kakšno pest listov pa bo popestrilo vsako solato ali kakšno drugo jed. Tudi sladico! Užitni so tudi cvetovi.
