Kivano (Cucumis metuliferus) je videti privlačen sadež a je prej zelenjava, saj je v sorodu s kumaro.
Rastlina je vzpenjalka in požene tudi več kot tri metre dolge poganjke. Do 10 centimetrov dolgi cvetovi so rumeno-zelene barve. Plod je dolg do 15 centimetrov. Zelen še najbolj spominja na kumaro z bradavičastimi izrastki, dozorel pa se obarva oranžno-rumeno. Meso je živo zelene barve in spominja na žele. V njem so številna podolgovata semena. Po okusu rahlo spominja na kumare, bolj na sadje, predvsem banane in melone. Zaradi slednjega in zaradi oranžne barve mu pravijo tudi rogata melona. Močno dozorel sadež je rumen in takšen tudi najbolj sladek. Na sobni temperaturi ga lahko hranimo do 14 dni, v hladilniku pa tudi več tednov.
Kivano uživamo kot sadje ali zelenjavo
Za uporabo kivano prerežemo po dolgem in z žlico izdolbemo meso s semeni. Lahko uživamo kar takšno ali pa z dodatkom limone. Lupina sicer ni najbolj primerna za uživanje a jo je zaradi privlačnega videza škoda takoj zavreči. Uporabimo jo lahko kot neobičajno posodo za serviranje sadne kupe ali sladoleda. Meso kivana lahko uporabljamo za pripravo sokov, sorbeta, kompot, sadni jogurt, kot okras na sadni kupi, pa tudi kot prilogo k mesnim jedem. Zaradi želatinaste notranjosti ga lahko uporabimo pri solatnih prelivih ali kot dodatek grški solati. Ponekod uživajo tudi mlade nedozorele plodove ali jih vlagajo podobno kot kumare.
Bogastvo vitaminov
Kivano je bogat vir vitamina C, vsebuje tudi vitamine B in A, bogat je s kalijem, pomemben pa je še delež kalcija in magnezija. Ima tudi zdravilne učinke saj je meso uporabno za blaženje sončnih opeklin, njegovo uživanje pa pomaga proti prehladom in drugim virusnim obolenjem.
Kivano so začeli najprej pridelovati na Novi zelandiji, kjer so sadežu tudi dali ime (kiwano). Kasneje se je komercialna predelava razširila še na Avstralijo, danes pa kivano gojijo po vsem svetu, tudi v južni Evropi.
Z malo truda kivano uspeva celo pri nas, vendar ga spomladi ne smemo saditi prezgodaj, ker je rastlina občutljiva na mraz.