Prvotna domovina oreha je najverjetneje pod himalajskim gorovjem, na Kitajskem. Od tod se je prek Indije razširil v Perzijo in potem prek Grčije tudi v druge mediteranske dežele.
Rimljani so imenovali oreh tudi hrana za bogove in v čast Jupitru so jih poimenovali “Juglans regia”. Pod tem latinskim imenom pravi oreh poznamo še danes.
Oreh gojijo domala po celem svetu, saj so visokokalorična jedrca povsod zelo cenjena. Za prehrano je pomemben predvsem navadni oreh, medtem ko zaradi cenjenega lesa ponekod gojijo tudi druge vrste orehov. Med gojenimi sortami orehe v grobem ločimo glede na trdoto lupine in sicer na koščake s trdo in mehkužce z mehko lupino, ki poči že pod pritiskom prstov.
Oreh kot drevo
Oreh je mogočno drevo, saj lahko zraste tudi prek 30 metrov visoko, deblo ima lahko več metrov obsega, dočaka pa zelo visoko starost, preko sto let. Drevo potrebuje rodovitna tla in dobro osvetljeno lego. Orehi cvetijo aprila, sadeži pa dozorijo konec septembra.
Takrat zunanja zelena lupina počrni in poči, notranja olesenela lupina pa se loči od zunanje. Plodovi odpadejo sami, lahko pa si pomagamo tudi s stresanjem vej. Eno
samo drevo običajno rodi tudi več kot 50 kilogramov orehov. Izluščena jedrca predstavljajo približno polovico teže.
Oreh kot pridelek
Orehe v lupinah sušimo na soncu ali v zračnem in toplem prostoru. Vsebujejo namreč do 40% vode, zato je nevarno, da počrnijo ali splesnijo. Dobro posušene shranjujemo v zračnih hladnih prostorih.
Orehova jedrca vsebujejo veliko maščob in beljakovin, minerale(največ fosforja, kalija in magnezija) in vitamine A, B, C in E.
Orehova jedrca seveda še zdaleč niso uporabna samo za peko orehove potice. Iz njih je mogoče pripraviti še cel kup različnih slaščic, speči kruh, dobro denejo v štrukljih ali pa kot dodatek raznim namazom, solatam in solatnim prelivom.
Orehova jedrca uporabljajo tudi v prehrambeni industriji, predvsem v slaščičarstvu, za različne likerje ter ekstrakcijo olja.