Divji por (Allium ampeloprasum porum L) po obliki, okusu in vonju spominja na gojeni por, mladi česen ali čebulček, le precej manjši je.
Divji por lahko nabiramo vse od pozne jeseni do pomladi. V tem času je rastlina najbolj sočna in okusna.
Rastlino prepoznamo po suličastih listih, spodnji del pa je rahlo zadebeljen. Čebulica sega globoko v zemljo, zato je divji por najbolje nabirati na razmočenih tleh, da med puljenjem ne odtrgamo stebla. Najbolj okusen je spodnji del, pri mladih rastlinah pa so uporabni tudi temno zeleni listi. Starejši listi postanejo grenki. Užitni so tudi vijolični cvetovi.
Jemo lahko surovega, podobno kot mlado čebulo. Najenostavneje ga je speči kot omleto skupaj z jajci. Lahko ga dodajamo različnim solatam ali pripravljamo v rižotah, s testeninami, enolončnicami, juhami. Divji por lahko tudi vlagamo v olje ali kis, zamrzujemo ali narezanega sušimo.
Lahko ga uporabite tudi namesto pora, npr. v piti s piščancem in brokolijem.
Divji por je tudi zdravilen
Divji por ima nizko kalorično vrednost. Vsebuje predvsem vitamine A, B, C, med minerali največ železa. Bogat je z vlakninami in deluje protimikrobno ter protiglivično. Krepi imunski sistem, deluje čistilno, izboljšuje prekrvavitev, spodbuja delovanje žleze ščitnice ter izločanje želodčnih sokov. Poleg tega znižuje raven sladkorja in slabega holesterola v krvi.
Iz posušenih ali svežih delov rastline in cvetov lahko pripravljamo zdravilne čajne mešanice.
