Nabiralništvo je ena najstarejših človeških dejavnosti, ki zadnja leta po vsem svetu ponovno pridobiva na pomenu.
Poleg tega lahko predstavlja pomemben del samooskrbe, še posebno za tiste, ki ne premorejo svojega vrta. Obenem je prehranjevanje s hrano, ki jo lahko naberemo v različnih delih leta, tudi bolj sonaravno, hkrati pa jo bolj cenimo in težje zavržemo, če jo nabiramo sami.
Mnogi pa so spoznali, da je nabiralništvo predvsem zelo koristen hobi za dušo in telo.
Poznati pa je treba strupene rastline
Nič čudnega, da se še posebno po obdobju pandemije covida, z nabiranjem samoniklih rastlin in plodov v naravi ukvarja vedno več Slovencev. Ne le z nabiranjem najbolj poznanega regrata! Naravna zakladnica ponuja prav pestro paleto užitnih rastlin, s katerimi pa se je potrebno dobro spoznati. Bodisi s pomočjo znancev, ki imajo z nabiralništvom izkušnje ali pa s pomočjo literature in svetovnega spleta.
Alternativo omenjenemu predstavljajo nabiralniške delavnice. Na njih hitro in iz prave roke pridobimo dragocene izkušnje, ki nam pomagajo razširiti znanje obenem pa lahko informacije preprečijo, da bi na naš krožnik zašle strupene, celo smrtno nevarne rastline.
Festival nabiralništva
Odlična priložnost za seznanjanje z nabiralništvom, s posameznimi rastlinami in njihovo uporabnostjo ter vedno bolj pestro ponudbo jedi iz samoniklih rastlin se obeta prvi junijski vikend, ko ljubitelji narave in njenih plodov po vsej Sloveniji pripravljajo prvi Festival nabiralništva pri nas.
Organiziran bo v obliki različnih delavnic, v nedeljo pa se bodo v Ljubljani na Pogačarjevem trgu predstavili številni poznavalci samoniklih rastlin, na voljo bodo seveda različni izdelki pa tudi inovativne jedi.
Nabiralništvo pri nas in pomen etike
Slovenci veljamo za dokaj spoštljive nabiralce, vseeno pa velja podpreti prizadevanja posameznikov, ki skušajo preko različnih dejavnosti udejaniti nabiralniško etiko in spoštovanje do narave.
V prvi vrsti velja, da skušamo za nabiranje izkoristiti rastline, ki uspevajo v naši okolici. To so predvsem negnojeni travniki in obrobja gozdov, pa tudi območja ob rekah in potokih. Naberemo, kolikor potrebujemo zase, in trgamo le uporabne dele.
Samo po sebi naj bi bilo umevno, da ne nabiramo zaščitenih rastlin. Pa tudi drugače ne smemo pretiravati, saj marsikje prihaja do izropanja in izginjanja rastišč določenih vrst rastlin. Na enem rastišču moramo pustiti vsaj desetino, še raje petino rastlin, da je zagotovljeno njihovo obnavljanje.
