10. oktobra obeležujemo Mednarodni dan brezdomcev. Ob tem objavljamo zgodbo Mihija, ki so nam jo posredovali iz društva Humanitarček. Predsednica društva Humanitarček Ninna Kozorog, dr. med. je ob povedala: “Včasih samo napačen splet okoliščin, oziroma ena napačna odločitev, privede do zdrsa na družbeno dno. In kot vedno poudarjamo, v sodobni družbi ni težko pasti, težko se je nato pobrati. Pravzaprav je skorajda nemogoče ‘prilezti’ nazaj v ustaljeno družbeno ureditev, ki je bistveno več kot samo streha nad glavo.”
“Jaz sem brezdomec že 20 let pa še več. Po mojem bom tak tudi umrl, me bo nesla zima… pljučnica… al pa oni KOPB. Vesel sem, kadar je zima mila, pa da dobim prostor v zavetišču in da mi cankne kdaj kaksen evro v roko ali v kapo. Kakšen revež sem, če zdaj razmišljam.
Samo ves, bil sem kar gospod. Sem bil delavec, sem znal popraviti vso veliko masinerijo, od bagerov, pa vrtalnikov, pa radijev. Sem delal za veliko gradbeno podjetje. So mi dali večjo plačo, no malo več takratnih tolarjev. Nisem pa bil zavarovan pa nismo nikoli meli na pogodbo. In potem so zaceli odpuscati, jaz sem bil v tretji skupini. Ajde, Mihi – idi, po tolkem času. Delovodja mi je še za špricer dal za na tazadnji dan. Takrat smo vedno šli po šihtu na špricer. Taka je bila navada. Žena ni delala, je vedno skrbela za najine 4 otroke. Ko sem nehal delati sta dva sinova ravno hotela it študirat, eden za mizarja pa eden čez eno leto za kuharja. Pa nismo za obe vozovnici pa vse stroške meli in smo se najprej v garsonjero selili. Starejši je šel za mizarja, pa je tisto poletje po prvem letniku se ponesrečil. Je šel prvič s prijatelji na morje, veš. So šli fantje dol v Savudrijo, pa se je šleper zaletel v njih, sta dva umrla, eden pa je bil dolgo v komi. Štefko je bil kot jaz, res deloven. Jaz sem se potem na špricer navadil. Štefko je bil moje izročilo, ali kako se reče. Marica me je potem zapustila, si je našla delo čistilke in je šla potem na vas živet. Se nisva nikoli čist ločila, ni bilo denarja za odvetnike. Sem potem enkrat izvedel, da pri novem gospodu živi. Na kmetiji, veš. Si je vedno želela imeti zemljo. Tamlajši Rok je po nesreči slabo končal šolo, je z menoj posedal po gostilni. Sva pila špricerje, potem pa se je enkrat vrgel pod vlak. Kar tako, veš. Obe tamali punci pa sta tako šli k Marici. Nisem nikogar videl ze vec kot 20 let. No, od leta 1994. 1996 pa sem moral iz stanovanja. Saj včasih sem še komu kaj popravil, samo so mi raje dali flašo kot pa evre. Eto, pa sva jaz pa spricercek na ul’ci. Denar dam za cigarete in vino. Malo mi je pol bolj lahko, pa želodec tako ni več navajen, da je. Ni tako zelo zaje**no, pa dan prej mine. Najboljsi so kaki dnevi, tam okrog Bozica. Dajo ljudje tudi po 2€. Pa zadnjic mi je ena gospa dala eno celo čokolado, ne kar neko. Ampak ono, s celimi lešnikoi veš, MILKA! Glej, imam še vedno ovitek. Je bila dobra.
Kaj pa sanjam? Marici bi se rad opravicil; pa noče govorit z menoj. Pa hčere bi rad videl, veš. Zdaj sta že veliki, mam baje že vnučke. veš, ne vem kje sem zaje**al. Tam v Jugi, tam smo vsi zaupali. Samo veš, taveliki so si dovolj nakradli, mi tamali, pa sedaj od zaupanja ne moremo živet.”
