V prejšnjem tednu se je po družbenih medijih razširila novica o pobegu savanah mačke – ki je precej velika mačka, delno tudi divja – pobegnila pa je istim lastnikom že pred dvema letoma.
Za komentar smo prosili Barbaro Mihelič, direktorico ZOO Ljubljana, ki nam je med drugim povedala tudi, kako bi morali sistemsko urediti gojenje eksotičnih živali v Sloveniji.
O eksotičnih živalih smo se sicer prejšnji teden pogovarjali tudi z Niko Leben, ki skrbi za zapuščene.
Kako komentirate ponoven pobeg savanah mačke, istim lastnikom? Je po vašem mnenju za divjo mačko primerno, da živi v stanovanju?
V Živalskem vrtu in zavetišču Ljubljana se usmerjamo in si prizadevamo predvsem za sistemsko ureditev neurejenega stanja gojitve eksotičnih živali v Sloveniji. Gre za to, da se uredi področje varnosti, sledljivosti in nadzora nad pridobitvijo ter premiki živali, kot tudi celostno strokovno oskrbo živali. Vse to so temelji za njihovo dobrobit. Kot imetnik zavetišča izpostavljamo še, da je treba razmišljati tudi o tem, kam z živaljo, če lastnik ne želi, ali ne zmore oskrbe živali, zlasti, če se to zgodi nenadoma. V Sloveniji namreč področje zavetišča za tovrstne eksotične hišne živali ostaja nerešeno in ga ni.
Pri vsaki živali, ki jo dovolimo posedovati, je treba razmišljati tudi o možnosti pobega. Pa naj bo nevaren pes, pogojno nevarna mačka, invazivna vrsta ali pa strupenjača v terariju v stanovanjskem bloku. Vsi ti primeri so dobro znani tako iz domače kot tudi tuje prakse. Problem je zlasti pomanjkanje zagotavljanje sistemskega strokovnega nadzora, saj se imetniki živali mnogokrat ne zavedajo vseh tveganj, za to niso izobraženi niti usposobljeni. Žival v domačem okolju in na domače ljudi reagira drugače, bolj predvidljivo, izgubljena v novem okolju pa lahko postane zelo nepredvidljiva. Zato pozdravljamo nove premike v smeri ureditve področnih predpisov, dobro pa bi bilo, da se to uredi čim hitreje. Res je, da je tematika kompleksna, res pa je tudi, da je na voljo že kar nekaj različnih tujih praks ureditve tega področja.
Ali opažate, da je več ljudi, ki se z eksotičnimi živalmi postavljajo – jih imajo kot modni dodatek? Kaj menite o tem, da živali služijo “všečkom”?
Ljudje imamo živali radi, kar je pozitivno. In prepričana sem, da se večina ljudi za živali vendarle ne odloči iz tega vzgiba. Pomembno pa je, da imetnike in družbo izobrazimo, da bodo razumeli, kaj pomeni imeti rad živali – tu se je treba iz antropocentričnega načina razmišljanja, kaj si želi imetnik živali, preslikati v živalocentričen pogled in odnos. Hišna žival je v celoti odvisna od skrbnika. Dobrobit živali bo izpolnjena le, če bomo poznali in zadovoljili potrebe živali ter njen način življenja. Dolgočasje (premalo popestritev bivanja) in preobilje ali neprimerna hrana npr. ni dobrobit, pač pa sodobni problem hišnih živali. Eno od kritičnih področij sodobnega časa je tudi pomanjkanje varnosti in zaščite hišnih ali domačih živali. Živali so precejšnja obveznost in potrebujejo nadzor skrbnika. Mnoge so tako premalo zavarovane pred plenilci ali prometom, pobegi. Nekatere vrste so tudi bolj primerne za udomačen način življenja v družbi in oskrbi človeka, druge ne. Ene so bolj problematične ob pobegu v naravo, druge ne. V Zavetišču vidimo, da se ozaveščenost na tem področju počasi izboljšuje. Še vedno pa so mnoge odločitve za živali, tudi za običajne hišne ljubljence, velikokrat ne dovolj premišljene in preveč čustveno naravnane, imetniki pa se jih po začetnem navdušenju hitro naveličajo, ker jih oskrba presega.
Menite, da bi morali prepovedati možnost nakupu eksotičnih živali ali zgolj striktno preverjati, kdo jo kupi in ali ima ustrezen prostor ter znanje, da bo lahko skrbel za izbrano žival?
Nekdo je lahko velik strokovnjak za plazilce, jim lahko v svojem stanovanju zagotovi tudi ustrezne pogoje. Vendar pa gojitev strupenjač ne sodi npr. v blok ali stavbo, ki ni ustrezno opremljena, da prepreči pobeg živali v komunalno infrastrukturo, kjer je praktično neizsledljiva in zlahka zleze npr. k sosedu. Prav tako po našem mnenju ni ustrezno dovoliti gojitev takšne strupenjače, za katero v državi npr. ni ustreznega protistrupa in veterinarja, ki je sposoben in pripravljen takšno kačo zdraviti. Tudi strupene in nevarne živali lahko zbolijo. Takšni objekti morajo biti tudi v evidenci interventnih služb v primeru požara, smrti lastnika, izbruha bolezni ipd. Prav tako se je treba vprašati, kam lahko imetnik odda npr. veliko mačko, medveda, opico, če zboli, umre ali je ne želi več gojiti ali je finančno ne zmore. Ali pa invazivko? Imamo v državi prostor, kamor lahko tako žival namestimo? Imamo sistem sledljivosti, če jo odvrže v naravo? Imamo ustrezna zdravila in prehranske dodatke? To vse so področja, o katerih večina ne razmišlja.
Kaj torej predlagate?
Področje gojitve hišnih živali je zato nujno strokovno urediti. Ena od težav je tudi delitev področja urejanja in nadzora med dve ministrstvi – MOP ter MKGP.
Treba je zagotoviti celovit nadzor in sledljivost. Po mojem mnenju je ključno zagotoviti tudi obvezen in periodičen veterinarski nadzor nad živaljo. Imetnik bi si moral že pred nakupom, pridobitvijo izbrati veterinarja, ki je usposobljen in bi bil lahko pooblaščen za to, da bi žival ustrezno označil, vpisal v centralni register, zagotavljal in preverjal, da je gojitev ter oskrba v skladu s predpisi, skrbel za sledljivo veterinarsko zgodovino živali in da ima imetnik ustrezna navodila glede namestitve, prehrane in oskrbe, spremljanja parazitov ter zoonoz in jih tudi izvaja, upošteva in podobno. Prav tako bi veterinar poskrbel za vpis premika živali k drugemu skrbniku ali na drugo lokacijo ali izbris ob poginu ter preučil vzrok pogina. Prav tako bi morala biti takšna žival zavarovana za primer pobega in biti na posesti, ki je kadarkoli na voljo za vstop in obisk inšpektorja. Pri zasebnih stanovanjih so tu lahko določene ovire. Prav tako pa je velikokrat problem, da člani gospodinjstva pogosto sobivajo s takšnimi živalmi v istem prostoru. Živali vseh članov ne obravnavajo enako in zlasti otroci lahko utrpijo poškodbe.
Ponekod v tujini posamezna lokalna skupnost lahko predpiše tudi svoje, strožje pogoje.