Planota Loess v severno osrednjem delu Kitajske, kjer živi več kot 50 milijonov ljudi, je dobila ime po suhi praškasti zemlji, ki jo nanaša veter.
Stoletja nenadzorovane paša, kmetovanja, nabiranje lesa za kurjavo in gojenje poljščin na pobočjih so pripeljala do ene najvišjih stopenj erozije na svetu in vsesplošne revščine.
Zaščita naravnih virov
Obnovo so začeli leta 1994. Brez posebnih sredstev, opreme ali številnih navodil, kako in kaj. Lokalna skupnost se je zavedala – če ne bodo poskrbeli za naravo, tudi sami ne bodo preživeli.
Skupaj so se lotili dela – z močjo svojih rok, lopatami in samokolnicami. Oblikovali so terase ter zasadili drevesa.
Projekt je spodbudil naravno regeneracijo travišč, dreves in grmovnic na prej obdelanih pobočjih. Prepoved paše je omogočila, da se je pokritost s trajnim rastlinjem povečala s 17 na 34 odstotkov.
Pretok usedlin s planote v Rumeno reko se je vsako leto zmanjšal za več kot 100 milijonov ton. Boljši nadzor nad usedlinami je zmanjšal tveganje za poplave. Mreža majhnih jezov pa pomaga pri shranjevanju vode za mesta in kmetijstvo, ko je padavin malo.
Več pridelka, več zaposlitev
Danes v nekdaj puščavski dolini tečejo bistri potoki s pitno vodo, ribami, žabami … Pobočja so zelena, terase pa omogočajo pridelovanje hrane.
“Danes kokoši jedo bolje, kot smo jedli mi v otroštvu,” se je pošalil starejši prebivalec vasi, ki se je pred leti lotila obnove (v dokumentarnem filmu o primeru dobre prakse obnove narave).
Pred obnovo degradiranega območja so pogoste suše povzročile propad pridelkov, zaradi česar je vlada včasih morala zagotoviti hrano za lokalno prebivalstvo. Učinkovitejša rastlinska pridelava na terasah ter raznolikost poljedelstva in živinoreje niso le povečali donosa, ampak tudi povečali njegovo stabilnost. Vse to pa je prineslo tudi večjo možnost zaposlitve na kmetijah in zunaj njih, tudi za ženske, mladi danes imajo vsi univerzitetno izobrazbo.
