Evropske ali gozdne borovnice (Vaccinium myrtillus) nabiramo v gozdu, možno pa jih je tudi vzgojiti, čeprav težje kot ameriške borovnice (Vaccinium cyanococcus), ki izhajajo iz hibridnih vrst.
Poleg tega so prve manj obstojne in zato manj primerne za prodajo.
Gozdnim borovnicam prija polsenčna lega
Gozdne borovnice najbolje uspevajo v polsenčni legi gozdov, ki imajo kisla, humuzna in dobro propustna tla. To je potrebno upoštevati, če bi jih želeli gojiti na vrtu. Grmi zrastejo do štirideset centimetrov visoko. Rodijo tudi več kot trideset let, razmnožujejo pa se s koreninskimi, plazečimi se poganjki.
Cvetovi so neopazni, drobni in zeleno obarvani.Plodovi zorijo od junija do avgusta, odvisno od nadmmorske višine.
Gozdne borovnice imajo manjše posamične plodove kot ameriške. So tudi bolj kiselkasti a bolj aromatični in se ponašajo z intenzivnejšim okusom. Tanka lupina je modrikaste barve notranjost pa rdeče ali vijolične.
Plodovi vsebujejo vitamine A,C,E, železo, fosfor, kalij, magnezij, kalcij, vlaknine in druge antioksidante. Njihovo uživanje je koristno za zmanjšanje vnetij in čiščenje prebavnega trakta, suhe pa uporabljamo za lajšanje diareje, saj vsebujejo veliko čreslovin in taninov.
Ameriške borovnice ljubijo sonce
Ameriške borovnice lahko zrastejo več kot meter visoko. Pomembno je, da jim zagotovimo humuzna kisla tla – optimalna pH vrednost znaša 4,5. Lahko jih gojimo tudi v koritih ali visokih gredah,saj so bolje prilagojenje za gojenje.
Dobro prenašajo vročino in mraz, potrebujejo pa več vode in sonca kot gozdne borovnice. Priporočljivo je saditi dve sorti- eno zgodnejšo in eno poznejšo, da imamo plodove na voljo dlje časa. Privlačni cvetovi so bele barve, plodovi pa so večji kot pri gozdnih borovnicah in se združujejo v manjše grozde. Razlikujejo se tudi po notranjosti, ki je belkasta, lupina pa je nekoliko debelejša.
Vsebujejo podobne koristne snovi kot gozdne borovnice, ponašajo pa se z več vitamina C in nekaj več sladkorji.
Pa še nekaj receptov z borovnicami: