Majhni grmički jesenske vrese (Calluna vulgaris) so marsikje privlačna podrast borovih gozdov. Dobro uspevajo na pustih, zakisanih tleh tudi na višjih nadmorskih višinah, svoj prostor pa so si izborili tudi na vrtovih in v parkih, kjer se je vresa izkazala za odlično pokrovno rastlino.
V naravi vresa prekriva velika območja zakisanih, pustih tal in visokih barij. Takšne resave lahko odenejo cele pokrajine v privlačno škrlatno rdečo preprogo.
Drobni, a privlačni cvetovi
Grmički jesenske vrese so visoki od 30 do 80 cm. Drobni igličasti listi rastejo na olesenelem steblu. Poleti so zeleni, jeseni pa se obarvajo rjavo rdeče. Drobni cvetovi so značilne rdečevijolične barve, združujejo pa se v grozdasta socvetja. Plodovi so majhne zelene kroglice. Vresa je v sorodu z borovnicami in brusnicami. Za zdravilne namene nabiramo cvetoče vršičke. Cvetovi zelo privlačijo čebele in vresin med se ponaša s prav posebni okusom.
Za zdrava sečila
Jesenska vresa vsebuje polifenolne snovi flavonoide, rastlinske kisline in čreslovine. Vresa je staro zdravilno zelišče, ki se uporablja predvsem za zdravljenje težav z mehurjem in ledvicami, saj spodbuja izločanje seča.
Pomaga tudi pri prehladnih in revmatičnih obolenjih, protinu in diareji, čisti kri, hkrati pa deluje pomirjevalno in uspavalno. Vresin čaj je učinkovito zdravilo za izpiranje vnetih oči, obkladki pa za lajšanje kožnih bolezni.
Vresa naj bi prinašala srečo in tako si ponekod pod vzglavnik položijo vejice s posušenimi cvetovi. V Veliki Britaniji so tudi priljubljen dodatek poročnim šopkom. Na Škotskem pa iz drobnih vej z barvanjem in stiskanjem izdelujejo spominke in nakit.
Foto: Igor Fabjan
Vresa ni resa
Vreso mnogi zamenjujejo z reso (Erica carnea), a gre za različni rastlini. Slednja je manjša, cveti pa od januarja do maja in je znana tudi pod imenom erika.
Njeni cvetovi so rožnatordeči. Podobni sta si po rasti in obliki cvetov ter sta enako uporabni v zdravilstvu.
Foto: Igor Fabjan