Podnebje planeta Zemlja se konstantno spreminja. Pustimo ob strani, ali so to popolnoma naravni cikli, na katere ljudje nimamo vpliva, ali so to naravni cikli, ki smo jih s svojimi posegi v okolje pospešili, ali so morda cikli, ki smo jih (neodvisno od naravnega poteka) celo sprožili.
Dejstvo – ne glede na ideologije, prepričanja, prepire in interese – ostaja nespremenjeno. Planet ter njegovo okolje se spreminja in mi se spreminjamo z njim. Oziroma se bomo morali, če bomo želeli preživeti.
Nekoč, ko so bile v potoku ribe in raki …
Pred 35 leti, ko sta starša parcelo v Slovenski Bistrici najela za obdobje 99 let (ker v takratni SFRJ družbene oz. državne lastnine ni bilo možno kupiti) je bilo okolje, kjer sta pridobila pravico do najema in uporabe, precej drugačno kot danes. Rasel je gozd oz. bolje rečeno goščava, v kateri je gnezdila množica fazanov. Bližnji potok Bistrica je imel naravno strugo (ki je bila precej višja kot danes), v njem se je dalo najti ribe in rake.
Sledilo je večletno urejanje okolice. Potoku je občina namenila umetno strugo, goščavo ob njem je uredilo vodno gospodarstvo, za ribe, rake in bistrost pa je poskrbela bližnja tovarna, ki takrat še ni videla smisla v postavitvi čistilne naprave.
Deset let kasneje so na našem, zdaj zgledno urejenem dvorišču, uspevale hruške, jablane in slive. Slovenska idila. Zima je takrat še imela močan ugriz, pomlad je bila pozna in sveža, poletje pa vroče, a vzdržno – o klimi ni razmišljal nihče. Danes, nadaljnjih 25 let za tem, na tej isti parceli uspevajo fige, kakiji, kiviji ter agrumi. Pri sosedi celo banane, ki sicer še ne dozorijo, a dajmo času čas. Morda že 2030. Podnebje oz. okolje se je spremenilo in mi smo se spremenili ter prilagodili z njim.
Bomo na Štajerskem pridelovali rdeče vino in fige?
Skočimo na sever. V sosednji Avstriji po pogovoru z oblikovalci turistične ponudbe na območju hribov in gora pod 1500 m nadmorske višine izvemo, da je že približno 20 let v teku proces prilagoditve ponudbe iz ti. zimske v letno. Pragmatična poslovna logika. Zakaj bi vlagali v umetno zasneževanje, sedežnice in ratrake, ko pa je snega do te meje komaj še kaj, čez deset let (ko bodo na sosedinem vrtu končno dozorele banane), pa bo le še ob »izrednih« razmerah.
Na jugu Anglije (kjer so letos vročinski rekordi padali kot domine) se vinarji resno pogovarjajo o tem, da bodo pridelavo belega vina kmalu morali nadomestiti s pridelavo rdečega. O tem sem slišal šušljati tudi že na Štajerskem, kar je med tukajšnjo populacijo ljubiteljev rujne kapljice tako rekoč nezaslišano in skorajda nespodobno. Toda, kaj? Dejstva ostajajo in prilagoditve so in bodo potrebne.
V Evropi nas te stvari očitno ne skrbijo pretirano. Konec koncev, osebno imam raje rdeče vino in tudi proti figam nimam nič. Razen tistim, ki jih držimo v žepu. Bo morda, kot je omenila Lučka Kajfež Bogataj, Slovenija vse bolj podobna Krasu? Recimo, da smo to še pripravljeni sprejeti in nam niti ne predstavlja posebne nadloge. Saj je tudi Kras, če le ni požgan in v pepelu, izjemno lep.
Podnebni begunci?
Še veliko bolj zastrašujoč pa je problem spreminjanja podnebja v deželah, kjer se na bivanje in življenje ne bo več možno prilagoditi, saj bo okolje spremenjeno v puščavo oz. bodo temperature tolikšne, da življenja ne bodo več omogočale. Bomo tedaj priča ogromnim množicam podnebnih beguncev, ki bodo iz dežel peska in trajne suše bežali v deželo, kjer so jabolka nadomestile limone? Jih bomo sprejeli odprtih rok ali se bodo ponovno postavljale ograje, saj tudi pri nas ne bo dovolj banan in vode za vse?
Lahko na to neusmiljeno spreminjanje kako vplivamo? Jasno! Kako? Stvar neštetih debat in mnenj. Apeliram, da se jim pridružimo in o rešitvah resneje povprašamo tiste, ki imajo v rokah moč odločanja. Odločanja na ravni, ki je nekoliko širša od osebne ter tehtnejša od običajnih, pogosto razvajenih in ignorantskih razmišljanj povprečnega zahodnjaka.
