2050 m visoki Viševnik je eden mojih najljubših vrhov skozi vse leto, saj je lahko dostopen in idealen za vzpon, ki spet ni tako kratek, hkrati pa zanj ne potrebujemo večine dneva.
Letošnja zima je kot naročena za hribolazce, ki obožujejo sonce in sneg. Za slednjega je treba splezati malo višje, razgledi pa nas že vse od decembra razvajajo z dobro vidljivostjo. Sonca je na pretek in le pretehtati je treba, koliko smo pripravljeni in če smo zimsko dovolj opremljeni za izbrani vrh.
Iz Rudnega polja s toplimi oblačili in zimsko opremo
Preko Bleda in Gorij sem prispela na Pokljuko ter parkirala na plačljivem parkirišču na Rudnem polju. Topla oblačila, malica in čaj, rokavice, kapa, dereze, gamaše ter palice in že sem odkorakala po ledeni poti, ki me je skozi gozd vodila v smeri Triglava in Viševnika.
Kmalu sem zavila desno ter se začela vzpenjati pod vlečnico nekdanjega smučišča. Malo višje je pot postala bolj strma, vodila skozi ožjo grapo ter se, v levo smer, končala na vrhu sedla, ki je nudil krasen razgled na Spodnje Bohinjske gore. Počitek, nekaj požirkov ter desno proti obetajočemu vrhu.
Na vrh z derezami
Nadela sem si dereze ter naredila neskončno število fotografij, saj je bil to sanjski dan za lovljenje sončnih zimskih motivov. Postalo je zelo toplo, tako da sem zadnjo polovico poti hodila v kratkih rokavih.
Viševnik s krokarji
Na vrhu sem se z roko “dotaknila” Triglava, družbo so mi delali črni krokarji, ki so radovedno stopicali okrog mene. Ko sem iz nahrbtnika potegnila vrečko datljev ter svojo malico delila z njimi, pa smo postali najboljši prijatelji.
