Poleg prevelikega števila obiskovalcev je vse večji problem tudi nespoštljiv odnos do narave in prebivalcev, ki na turističnem območju živijo. Nekateri preprosto mislijo, da lahko počnejo prav vse, kar se jim zahoče.
Civilna iniciativa Varujmo Bovško, je uporabnike družabnega omrežja Facebook obvestila o dogajanju na, ob in v smaragdni reki. »Posamezniki, ki prispejo skozi vrata masovnega turizma, so tako “napredni”, da predrzno okrasijo nedotakljive obrežne skalne balvane z grozljivimi poslikavami, ki ne sodijo niti v urbano okolje. Kolone raftov se neprekinjeno gnetejo po skalah od 8.30 do 19.00 po že tako prenizki Soči.« Skrb vzbujajoče pa je nadaljevanje zapisa: »Skavti in taborniki, ki imajo tabore tik ob obrežju reke se v njej umivajo s šamponi in drugimi dodatki …«
»Kje so meje,« se sprašujejo. »Soča potrebuje jasna pravila uporabe, omejitve in nadzor za vse uporabnike, še posebej se je ta potreba pokazala ob letošnjem ekstremno nizkem vodostaju,« zaključijo svoj zapis na družabnem omrežju.
Spletna razprava: plačilo za obisk narave?
Ob vsem tem dogajanju se je na spletu vnela razprava, kaj bi morala država storiti, da bi enkrat za vselej uredila promet na najbolj obleganih turističnih točkah in zaščitila naravo. Ena stran se nagiba k plačilu “ekološke takse” za obisk naravnih znamenitosti, hribov, gora in uporabo rek ter jezer, ker z obiskom onesnažujemo okolje in je prav, da onesnaževalec plača svoj delež. Drugi ob takih predlogih, posmehljivo sprašujejo: »Torej, če plačaš, pa ne onesnažuješ?« Tretji pa ob predlogih plačila vzrojijo, češ da narava ne sme biti dostopna samo za tiste, ki imajo denar.
Kaj torej storiti?
Preverili smo, kako se plačilo parkirnin in vstopnin na nekaterih najbolj obleganih turističnih znamenitostih obnesejo, kako jih sprejemajo obiskovalci, za kaj porabijo pobran denar in ali so vstopnine in parkirnine zmanjšale število obiskovalcev.
Blejski vintgar – spletni nakup vstopnic za bolj enakomerno razporeditev obiskovalcev
Po znanih podatkih, ki so na voljo v Turističnem društvu Gorje, so prve prispevke za urejanje soteske začeli uvajati že okrog leta 1924, ko je bila ob slapu Šum postavljena prva koča. »Danes obiskovalci vstopnino načeloma sprejemajo normalno in samoumevno, se pa seveda najdejo posamezniki, ki menijo, da bi moralo biti vse zastonj, teh je dejansko zelo malo, seveda so tudi taki, ki jim je previsoka,« odziv na vstopnino pokomentira Tomaž Bregant, strokovni vodja Turističnega društva Gorje. Tudi v Blejskem vintgarju je obiskovalcev iz leta v leto več, zato so jih na višku sezone prisiljeni tudi odkloniti, preusmeriti na bolj primeren čas. »Tudi iz tega razloga in želje po bolj enakomerni obremenitvi smo uvedli spletni nakup vstopnic (v času med 9.30 in 13. uro),« pojasni Bergant. Vsa sredstva, pobrana od vstopnin in parkirnin, namenjajo urejanju soteske, infrastrukture na vplivnem območju in za plačilo zaposlenih ki sistem vzdržujejo in obvladujejo.
Obiskovalci Tolminska korita še vedno raje obiščejo z lastnim prevozom
Najnižja vstopna točka v Triglavski narodni park so slikovita in divja Tolminska korita, kjer je bila vstopnina uvedena leta 2006, ko je Občina Tolmin zaupala upravljanje turističnih poti v Tolminskih koritih LTO Sotočje. Obiskovalci so jo sprejeli pozitivno, saj so od takrat poti urejene in varne. Kot so nam povedali v Turizmu Doline Soče od uvedbe vstopnine beležijo vsako leto več obiskovalcev. »Denar od pobranih vstopnin namenjamo za vzdrževanje celotnega območja Tolminskih korit, urejanje poti, parkirišč, za javne prevoze in poslovanje vstopne točke.«.
»Odziv na možnost parkiranja na dodatnem brezplačnem parkirišču (P2) je bil zadovoljiv, saj je to parkirišče razbremenilo prometne zastoje in gnečo skozi vas Zatolmin ter v Tolminskih koritih, javni prevoz pa je v visoki turistični sezoni kot dodatna ponudba zelo pomemben element pri regulaciji prometa,« povedo in dodajo, da obiskovalci še vedno korita raje obiščejo z lastnim prevozom. Ko pa prometna signalizacija v Tolminu sporoči, da je parkirišče v Tolminskih koritih zasedeno, uporabijo brezplačni javni prevoz ali pa se sprehodijo do korit po novi pešpoti, kar traja dodatnih 15 minut v eno smer.
V Bohinju kljub uvedbi plačila parkirnine prometni zamaški
Prvi začetki pobiranja parkirnine na parkiriščih v bližini Bohinjskega jezera segajo v leto 1991, še v čas skupne Občine Radovljica. Z leti je tudi v Bohinju vse več obiskovalcev. »Prometni zamaški so stalnica poletja in se začnejo že pri izstopu z avtoceste v Lescah in gost promet je tudi v Bohinju,« povedo na Občini Bohinj in dodajo, da višina parkirnine ne odvrne obiskovalcev od vožnje vse do jezera.
Denar od pobranih parkirnin namenijo za vzdrževanje in urejanje parkirišč, za ukrepe mehke mobilnosti, za občasni organiziran prevoz potnikov, za stroške delovanja parkirnega sistema, urejanje javnih sanitarij, povečano frekvenco odvoza odpadkov, vsakodnevno pobiranje odpadkov v naravi …
Logarska dolina oblegana poleti in pozimi
S soglasjem večine lastnikov zemljišč je bila leta 1992 uvedena vstopnina v Logarsko dolino, ki je pomemben vir financiranja za delovanje in upravljanje Krajinskega parka Logarska dolina. »Z upravljanjem parka želimo ohranjati kulturno dediščino in izjemno kulturno krajino,« pove Katarina Prelesnik županja občine Solčava in doda, da je vstopnina pomemben naravovarstveni ukrep za urejanje motornega prometa in upravljanje z obiskom. Večina obiskovalcev podpira plačilo vstopnine, saj na ta način prejmejo urejeno turistično infrastrukturo.
»A vseeno so dnevi, ko je dolina preobremenjena z motornimi vozili, še posebej v poletnih mesecih in v zadnjem letu ob urejenih tekaških progah tudi v zimskem času,« pove županja. Obiskovalce spodbujajo, da pustijo svoja motorna vozila pred vstopom v dolino in jo raziskujejo s kolesom ali peš.
Bo prihodnost prinesla rešitev?
Kako se bo država lotila reševanja turističnega in prometnega kaosa na najbolj obleganih krajih, bo pokazal čas. Na nas vseh pa je, da se vprašamo, ali se moramo res vsi z avtom peljati točno tja, kjer je največ obiskovalcev na višku sezone, in do točke, do katere gre (ali pa tudi ne).
Zdi se namreč, da ob vsem tem pozabljamo, da je brezplačne narave dovolj na vsakem koraku, za vse – toda le, če jo bomo spoštovali in ohranjali čisto.
