Stenar je še en vrh z zavidljivo višino, ki kljub temu dovoljuje pristop tudi manj izkušenim gornikom. Na 2501 metru se dviga ta lepotec Julijskih Alp, ki ga obožujejo fotografi ter ljubitelji lepega, saj ponuja zelo zaželene poglede na Triglav. Od daleč me spominja na ukrivljeno pačkovo kapo.
Na Stenar sem se podala iz Vrat v smeri Triglava, Stenarja in Kriških Podov. Kmalu sem prispela do velikega klina, ki me vedno prestavi v čas otroštva in prvih planinskih pohodov. Pri spomeniku je razpotje poti, od katerih vodi leva na Triglav po Tominškovi smeri, po sredinski pridemo na sedlo Luknja, desno pa me je pot usmerila proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih.
Sveže podobe jutra v gorah
Vzpenjala sem se skozi bukov gozd, na 1300 metrih nad morjem pa se je pred mano pojavilo žuborenje skromnega studenčka, ki v sušnem obdobju ne pride na plano. Še malo naprej in sem bila ven iz gozda, pod vznožjem Sovatne in končno sem bila nagrajena s svežimi podobami jutra v gorah. Še sem lahko opazila obris polne lune. S pogledom sem pozdravila Triglavsko severno steno in se nasmehnila Sfingi.
Kot vedno sem se razveselila nekaj jeklenic in klinov, malico pa sem načrtovala na razpotju na Dovških vratih. Po slabih štirih urah sem tu našla svoj prostor pod soncem ter si pripravila pojedino v restavraciji z največjim številom zvezdic na svetu. Mislila sem si: »Že zato, ker hribi dajo apetit, ki ga redko občutimo v dolini, je vredno priti sem gor.«
Biseri življenja
Pot me je z oznakami vodila desno proti Stenarskim vratcem ter me razvajala s pogledi na Triglav, Bovški Gamsovec, Pihavec, Planjo, Križ, Razor, vse do Pogačnikovega doma in Trente pod njim. Vzpela sem se, pa spet hodila po ravnem, pa spet vzpela in bila po uri hoje od Dovških vratc na vrhu – Stenar, prispela sem!
Kot vedno sem si želela v spomin vtisniti neponovljiv dan in poglede. Rada vzamem bisere življenja, ki niso naprodaj. Tu so vsak trenutek, če jih znamo opaziti. Ujemite jih, vendar delite le s tistimi, ki jih znajo ceniti.
