Soriška planina ali Bohinjsko sedlo je s 1306 metri nadmorske višine drug najvišji slovenski prelaz. Nahaja se na meji med Primorsko in Gorenjsko, do njega pa lahko pridemo iz smeri Železnikov ali Bohinja.
Celoletni cilj
Soriška planina na svoje pašnike vabi celo leto, ne le pozimi na zimske radosti. Njeni vrhovi so dostopni celo leto, zame pa najlepši prav v tem jesenskem času, ko drevesa pred zimskim počitkom še zadnjič zažarijo.
Venec vrhov
Njeni vrhovi z desne smeri so: Šavnik (1574 m), Možic (1603 m), Slatnik (1609 m), Lajnar (1549 m) in Dravh (1547 m). Prav v tem vrstnem redu sem jih obiskala sama, le da sem izpustila Šavnik, Dravh pa mi ni bil namenjen zaradi poslabšanja vremena.
Zgodovinski kraji
V čistem in sončnem jutru sem začela hojo in vse do Možica nisem srečala nikogar. Še en kraj, ki ga imam rada tudi zaradi tega, ker je oddaljen od množic. Pot je dobro označena in že na začetku vam tabla predlaga smer poti; steza kmalu postane zelo razgledna, pogledi počivajo na Karavankah, Julijcih ter Kamniško-Savinjskih Alpah, vse do Ljubljane in na južni strani do Primorske – Baška Grapa je globoko pod nami.
Ta izletniški cilj je zelo prijeten tudi zato, ker na določeni višini potem lahko skoraj sami izbirate stezice in vrhove ter se predajate razgledom in sončnim žarkom. Na poti nas čaka tudi kar veliko število bunkerjev, vojaških poti ter drugih znamenj, ki nas opominjajo, da je tu potekala Rapalska meja oz. Rupnikova linija, s katero je bilo leta 1920 slovensko prebivalstvo nekdanje Avstro-Ogrske razdeljeno med Jugoslavijo in Italijo.
Divja narava
A sončno jutro še ne obeta lepega dne. Po kakšni uri sem opazila prvi siv oblak, ki se je skoraj v trenutku spremenil v črnega in prekril celotno nebo, začelo je mrzlo pihati, pojavila se je gosta megla. Pospešila sem korak, da bi čimprej prišla do področja pod Lajnarjem, kjer sem se nato obrnila v dolino.
Občutila sem divjost in neizprosnost narave, spet sem se naučila nekaj novega. Hvala, gore.
