V večnamenskem središču Center Rinka v Solčavi je urejena turistično informativna točka. Tu je na ogled stalna razstava o življenju in naravi v občini, v pritličju vabi razstavno prodajni prostor z domačimi izdelki, tudi kulinaričnimi skušnjavami.
Tu lahko dobite vse potrebne informacije in nasvete za preživljanje popolnega oddiha v naravi. Iz vasi se lahko odpravite do stare tise, se zapeljete v dolino Robanov kot ali pa nadaljujete pot v Logarsko dolino – lahko tudi po razgledni panoramski cesti, ki se vije mimo visokogorskih kmetij pod gorskimi vrhovi.
Sprehod do cerkve
Najbolj markantna zgradba v kraju je cerkev Marije Snežne iz 15. stoletja, ki stoji na manjši vzpetini. Njena predhodnica je stala tu že vsaj leta 1050. Zvonik ob cerkvi je bil pozidan kasneje. Ob cerkvi vzbuja pozornost še manjša kapela Sv. Ane. V cerkev so nekoč prihajali romarji od blizu in daleč. Še posebno na Marijin god 5. avgusta. To je danes tako farni kot tudi občinski praznik.
Solčavske dobrote
V Solčavi in okolici se ponašajo tudi z nekaterimi gastronomskimi posebnostmi. Med njimi je ena najbolj znanih suha mesnina zgornje savinjski želodec, ki mora biti vedno na mizi ob največjih praznikih. Potem so tu gruševi (hruškovi) žlinkrofi, pa potrošev kruh – potica, z orehovim nadevom in rozinami, katero pečejo v obliki okroglih šarkljev. Zanimiv jed je še sirnek. Jed iz kozjega ali kravjega mleka je pikantna, uživati pa jo je mogoče samostojno. Za njegovo pripravo uporabljajo zrelo, rahlo osoljeno skuto s kumino. Skuto pustijo stati, da zori vsaj dva tedna, lahko pa tudi več mesecev. S časom dobiva močnejši okus. Pravilno zoren sirnek ima čvrsto strukturo, ni mazav.
Osamljene kmetije
Solčava je bila od nekdaj bolj povezana s Koroško, kot z drugimi kraji v Savinjski dolini. Prebivalci v ozki dolini so dobili prvo cestno povezavo z Železno kaplo na Koroškem sredi 19. stoletja. Po strmi cesti so tovorili oglje in les. Macesnova debla so uporabili za pilote v Benetkah. Pol stoletja kasneje so Solčavo povezali s spodnjim delom Savinjske doline, leta 1922 pa so odprli cesto do Logarske doline.
Prve kmetije na strmih pobočjih so nastale že pred več kot tisočletjem. Poljedelstvo, živinoreja in gozdarstvo so omogočali preživetje, v zadnjem stoletju pa se je kot pomembna dopolnilna dejavnost razvil turizem. Vzgojili so celo iskano jezersko – solčavsko pasmo ovac, ki bi skoraj izumrla.
