Šentanel je bil v mojih mislih že dolgo. Ta koroška vasica, za katero sem prvič slišala pred kakšnim letom, mi ni dala miru in čakala sem na trenutek, ko mi jo bo končno dano obiskati. Sredina februarja je bila radodarna s soncem in trije dnevi dopusta so zadišali po odkrivanju še nevidenih kotičkov.
Preko Ljubljane, Polzele in Slovenj Gradca sem se peljala proti Prevaljam, kjer se v smeri proti Poljani odcepi cesta, ki vodi v Turistično vas Šentanel. Pot gre pod slikovitim, kamnitim Štoparjevim mostom. Strma in vijugasta cesta me je zanesljivo vodila vse višje, oko pa je počivalo v vedno bolj prostranih razgledih.
Ena najstarejših kajž na Koroškem
Vas je bila naseljena že v 12. stoletju, in iz tega časa je tudi cerkveni zvonik cerkve sv. Danijela, ki je bila zgrajena leta 1865. Takoj opazimo nove ali obnovljene hiše, ponudnike turističnih storitev ter gostilno. Sredi vasi je Brusnikova lesena kajža iz leta 1652, ena najstarejših ohranjenih kajž na Koroškem. Ima značilni koroški gank, ter s šitli pokrita majhna okna. Vidimo ohranjene kašče in kovačijo. Na kmetiji Dvornik sem si ogledala zelo zanimiv muzej kmečkega orodja ter obiskala trgovino domačih izdelkov.
Nad vasjo je ob dveh mogočnih lipah kapela sv. Uršule, višje pri kmetiji Gornik pa še kužno znamenje iz 16. stoletja. V okolici in ob gozdnih poteh stoji še veliko drugih sakralnih znamenj.
Tu se so rodilI skladatelj Luka Kramolc, ljudski godec Ciril Marin, metalurg in vsestranski umetnik Mitja Šipek. Tu je deloval duhovnik in pisatelj Fran Ksaver Meško.
Ob sprehodu po stezicah vasi me je osupnil širen pogled vse do s snegom pobeljenih avstrijskih gora in smučišč. Oster zrak je dal vedeti, da to ni nižina, ampak sem 700 metrov nad morjem, čeprav sem zaradi razgledov in dvignjene lege imela občutek, da še precej višje.
Duh nekdanjega časa in povezanosti z naravo
Ko sem hodila po vasi, sem lahko zaslutila duh nekdanjega časa. Kako povezano z naravo, pristno, a hkrati tudi neizprosno in težko je bilo življenje nekdaj. Nekdaj poljedelske in samooskrbne kmetije so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja usmerile v živinorejo, veliko njih pa tudi v turizem. Kraj ima tudi turistično in kulturno društvo s folklorno skupino in pevskimi zbori. Posebnost je ohranjanje narečnih pripovedi dramske skupine in ljudsko prepevanje Šentanelskih pavrov.
Kako skrita, a čudovita je Koroška, sem si rekla ob povratku. Slovenija me vedno znova preseneti, ne glede na to, kam se zapeljem. In vsak nov odkrit kotiček mi da motivacijo, da odkrivam še več.
Diši po pomladi, pojdite raziskovat!
