Med mlini in gradovi, med hribčki in polji se elegantno počasi pretaka dolenjska lepotica, reka Krka. Ob njej in na njej se lahko aktivno spočijemo ter oči in dušo napasemo z osupljivimi pogledi na pretakanje vode preko tisočletnih pragov iz lehnjaka. Krka, nekoč dolina 65 gradov, dolina rib in na breg prislonjenih vinskih trt, dežela cvička in šmarnice. Poletni vikend lahko izkoristimo tako, da se s kolesom zapeljemo od njenega izvira do izliva, saj je to edina reka v Sloveniji, ki izvira in se izliva v mejah naše države.
Ko se jutranje meglice ljubljanske kotline na cesti proti Novemu mestu, tam nekje okoli Višnje Gore, na hitrico raztrgajo, se pred očmi svetlikajoče razlijejo hribčki in doline, pokriti z odejo jutranje
rose. Stotero gričev, posutih s tisočerimi vinogradi in zidanicami, na njih pa stotero belih cerkvic in kapelic, to je Dolenjska. Cilj našega izleta je ponos Dolenjcev, njihova ‘zelena lepotica’, kot
imenujejo svojo reko Krko. Pri Ivančni Gorici sledimo oznaki za vas Krka in že nas po nekaj kilometrih cesta dobesedno strese v naročje začetka doline reke Krke, k njenemu izviru.
Zdravilni izvir izostri pogled
Pred cerkvijo zavijemo desno in se čez polje, mimo lovske opazovalnice na robu gozda, zapeljemo v vogal kotline. Na strmem kamnitem bregu nad izvirom Poltarice, prvega pritoka Krke, je davno nekoč, sredi 14. stoletja, stal stolpasti dvor Turn. V 17. stoletju so ga njegovi tedanji lastniki, plemiči Auerspergi, dozidali v udobno bivališče, dvorec Vrhkrka. Kot spomin na oba gradiča lahko zaslutimo velikansko poraščeno skalo, za ščepec hiš pod njimi pa je vasica Gradiček. Prvi od petih izvirov Poltarice je nekoč veljal za zdravilnega, imenovali so ga Kozmijanove solzice. V časih, ko je bila cerkev v Krki najbolj sloveča romarska pot na Kranjskem, so si romarji hodili v Poltarico umivat oči. Po le nekaj urnem spancu me je v zgodnjem jutru mrzla voda hipoma osvežila in takoj se mi je precej zbistril tudi pogled.