Tudi danes vstanem zgodaj in ob šestih smo že na bogatem zajtrku. Potem pa – dež. Popolnoma nepričakovano. V teh krajih že pol leta ni bilo kaplje dežja. Tako zelo si ga želijo. Še malo počakamo in res počasi neha padati.
Gremo. V Trst! Nepozaben dan, poln smeha, pogovorov, sproščenosti. Na Krasu je podobno kot v španski Galiciji, spremljajo nas vinorodne vasi, kamnite hiše, osamljeni kraji. Še vonji so podobni.
Do Repentabra naredimo deset kilometrov in čeprav je uradno Italija, je tam čutiti slovenstvo. Zagledamo morje – kako posebno za nas, ki smo doma na celini. Hkrati je Primorska Jakobova pot edina, ki vodi prav do morja.
Še dodatnih deset kilometrov imamo do Trsta, in ti so ubijalski – asfalt, od Opčin dalje pa poleg asfalta še spust. Promet, onesnažen zrak, nismo vajeni tega po dnevih gozdov in polj. Prva postaja v Trstu je restavracija. Testenine, burger, solate, pica, marsikaj se znajde na naši mizi. Oh, kako uživamo. Že samo zato, ker se s hojo zbudi zdrava lakota in z njo apetit, je vredno hoditi.
Po zavitih in strmih ulicah Trsta najdemo še Jakobovo cerkev, Santiago naše poti. Tu uradno zaključimo naše popotovanje, na postaji pa nas že čaka avtobus do Ljubljane.
Sporočilo tega dne in sporočilo Poti: Na poti hodiš s palicami, v Življenju hodiš s prijatelji.
