Zbudim se zgodaj in malo pred šesto sem že na poti. Hladno jutro je, čuti se že jesen, oblečem jopico. Zelo lepo je, meglice so nad poljem, tako čisto in umito. Jutra, megla, tišina, svežina, vse to imam rada.
Zgrešim pot, zato grem ponovno nazaj, a prav zato vidim čudovit sončni vzhod. Prvič sem na Planinski gori, idilično je, tam je tudi znak za Santiago 2860 km.
Pot se končno zravna, hodim po robu in zagledam Nanos. Čudovito! Pred mano pot, levo od mene doline, koliko gozda, gozd čez in čez. In kako zelo drugačen je ta primorski od naših gorenjskih gozdov.
Spustim se do vasi Strmca, kjer počivam, domačin mi natoči vodo. Sledi vas Studeno, nato Bukovje, kjer grem v trgovino, saj do Podnanosa ne bo nobene več.
Predjama in grad
Nato – Predjama! Vrhunec moje poti. Tako neverjetno je priti sem. Po 30 letih. Tu sem in to peš! »Le kjer si bil peš, si bil zares«, pravi Goethe. Ni besed, ki bi opisale moja občutja. Zadržim se eno uro, kósim s pogledom na grad. Vpijam to lepoto, to človeško drznost!
Do vasi Strane me čaka še ura in pol hoje in tam se odločim, da bo za danes dovolj. Pokličem še nepoznano prijateljico, ki mi je preko družbenega omrežja ponudila, da me lahko pride iskat in odpelje na svoj dom, kjer lahko spim v njenem apartmaju. Prvi opravek je tuš in knajpanje ter masaža nog s smrekovo kremo – oboje se mi zdi najbolj blagodejno za moje noge, ki po obeh tretmajih hvaležno zadihajo, čutim manjšo utrujenost, naslednji dan pa ni nobene bolečine.
Naberem si paradižnik ter baziliko na njenem vrtu, ona pa me že čaka s kraljevsko večerjo. Ko naredim prvi grižljaj, šele vidim, kako neverjetno lačna sem. Telo uživa z vsakim vlaknom, končno bo lahko napolnilo izpraznjene zaloge.
Operem vse obleke, večer pa mine ob klepetu, vonjih Primorske ter svetlobi sveče. Uro si pripravim za pol peto, saj ob pol šestih že gremo od tu nazaj v Strane. Od tam do Podnanosa bom imela družbo svoje gostiteljice in njene prijateljice.
Sporočilo tega dne: Dovoli življenju, da ti podarja svoja presenečenja.