Po “prisilnem dnevu počitka” se naslednje jutro zbudim spočita, še dokončno pakiranje, voda v steklenico, obujem čevlje in najprej k zobozdravniku. V pol ure je stvar urejena, in čez naslednje pol ure sem že na začetku svoje poti.
Center Ljubljane me sprejme v sončnem dopoldnevu, napotim se po Miklošičevi ulici do Prešernovega spomenika, čez Tromostovje, staro Ljubljano in vse do Jakobove cerkve. Ob Ljubljanici na Prulah zajtrkujem in uživam ob pogledih na mirno reko.
Pri vrtičkarjih imam drugo pavzo in vrtna hišica je moja hiša, preoblačilnica, jedilnica. Sreča je tako preprosta.
Pot po PST se kar vleče, grem mimo Murgel, odpravim se kar do Dolgega mosta, kjer zmanjka puščic. Zgrešila odcep v levo. Končno v gozdu, čutim utrujenost, prvi dan je vedno težek. Telo se sprašuje, kam ga spet peljem, zakaj ima težo na hrbtu, zakaj spet hodim. Objame me ravnina in neskončno dolge poti so kot na Meseti. Res, ta pot me spominja na Camino pred štirimi leti. Pogledi, vonji…
Bobrova pot in Barje
Ob Ljubljanici gre Bobrova pot in z zanimanjem berem informativne table. Barje me očara! Tako drugačno! Blatna Brezovica, odžejam in umijem se z vodo pri pokopališču. S hriba se vidi kar 31 cerkva po Barju, neverjetno, a zaradi pozne ure in želje po počitku jih ne štejem. V vpisni knjigi vidim, da pred mano hodi par, vpisana sta prav na današnji dan.
Končno pri tabli Vrhnika, ki jo krasijo z večernim soncem obsijane sončnice. Nekaj posebnega je zagledati tablo, ki označuje cilj za tisti dan. Prežema te po ponos ob doseženem cilju. Še mimo Cankarjeve rojstne hiše in ob 19.30 sem na cilju. Spoznam svojega gostitelja ter omenjeni par, ki je do prenočišča prišel malo pred mano.
Predolg dan je razlog, da vidim samo še tuš in posteljo. Uvidevno vprašamo drug drugega po tem, kdaj nameravamo zjutraj vstati ter se dogovorimo za okvirno vstajanje ob peti uri.
Sporočilo tega dne: Prepusti se, vse se odvija v tvoje dobro.