V bližini Medvod so na slikovitem hribu ruševine Smledniškega gradu. Domačini mu pravijo Smleški grad. Ime Smlednik je nastalo iz stare slovenske besede mled, kar pomeni listnat, redek gozd. Grad, ki je stal že v 11. stoletju, so njegovi različni lastniki obnavljali in dozidavali, konec 17. stoletja pa so se preselili v dvorec v vasi Valburg (zdaj Valburga) in grad je začel propadati.
Z izhodišča (vas Smlednik) nadaljujemo po makadamski cesti, ki pripelje na vrh do Starega gradu, vendar pa se mi cesti izognemo in po nekaj deset metrih zavijemo mimo zapornice desno na širok kolovoz (lesena oznaka Okrepčevalnica Stari grad).
Foto: Manca Ogrin
Po gozdu skoraj vodoravno sledimo kolovozu vzhodno pod vznožjem hriba, mimo tabel za okrepčevalnico in trim stezo, dokler ne pridemo do razpotja (Trim steza, krajša pot – levo, Trim steza, daljša pot – desno). Izberemo levo, krajšo pot in se sprva bolj strmo povzpnemo po ožji kamniti poti do večje uravnave s klopco in mizo ter napisom Dnevna. (Ves čas imamo za vzpon na voljo stranske potke, ki vodijo križem kražem po pobočju, vendar pa jih ne priporočamo.) Zavijemo levo in se po izraziti širši poti bolj strmo dvignemo v dveh okljukih na široko gozdno cesto. Tu desno lahko nadaljujemo po grebenu k sv. Tilnu nad Repnjami (tam je bil protiturški tabor), mi pa stopimo levo do bližnje makadamske ceste, ki pripelje od znanega izhodišča mimo več oznak za bližnje poti ter za parkirišče. Po makadamski cesti smo v nekaj minutah zložne hoje na večjem prostoru pod ostalinami Starega gradu.
Mimo lesenih otroških igral in okrepčevalnice se po ožji peščeni poti dvignemo do urejenih ostalin gradu. Tu se nam odpre pogled na bližnjo Šmarno goro, Polhograjske gore, Julijske Alpe, Karavanke in Grintovce. Vendar pazljivo, hoja po zidu je na lastno odgovornost!
Vrnemo se po strmi makadamski cesti, ki pripelje na izhodišče.
In kakšna je ljudska pripoved, ki je izhodišče izleta?
Smleški grad je bil last trdosrčnih graščakov. Tlačani v okoliških vaseh so zelo trpeli pod grajskim jarmom – petnajst kmečkih puntov v Smledniku to potrjuje.
Stara ljudska pripoved nam govori, da je bil eden od gospodarjev Smleškega gradu strasten kockar. Neustavljivo je kockal, dokler ni zakockal še svoje duše, ki jo je odnesel vrag, in zakockal je celo svojo hčer.
Kaj se je zgodilo z nesrečno grajsko deklico, zakleto v kačo? Morda je za vedno ostala na gradu, kjer morda še zdaj čuva tri rjuhe, polne cekinov, čeprav je njen grad že dolgo v razvalinah.
Ob misli na smleško ljudsko pripoved osuplo gledamo v kamnu oblikovano kačo, ki se vzpenja po kamnitem podnožju grajskih razvalin. Da bi laže našli to podobo kače sredi kamnite naklonine, so jo domačini pobarvali s »kačjimi« barvami. Le nekaj metrov naprej od te kače je v kamen na prav nenavaden način zarisan starikav obraz. Je to obraz njenega očeta, graščaka kockarja?
Ne le podobi kamnite kače in starikavega obraza v kamnu, tudi svetleča podoba deklice na steni ruševin Smledniškega gradu je nekaj nenavadnega. Vse kaže, da sonce na svoji dnevni poti posije skozi neko odprtino v grajskih ruševinah samo za kratek trenutek, in to ravno na dan pred božičem. Žarek izriše na skalnato steno s podobo v obliki graščaka kockarja, nekaj nenavadnega.
Skalna stena s podobo graščaka kockarja
(Foto Janez Strojan)
Dragocenost ljudskih pripovedi je vedno v sporočilu, ki ga posamezna pripoved prinaša. Kakšno je sporočilo smledniške pripovedi o zakleti grajski deklici? Grabežljivi graščak je plačal račun za svojo nenasitnost – odnesel ga je vrag, žal pa je ob tem težka usoda doletela tudi njegovo hčer.
Nenavadno pa je to, da sta se graščak in njegova v kačo zakleta hči na grajskih ruševinah pojavila šele pred nekaj leti. Čudno je, da sveteče podobe grajske deklice in likov v kamnu domačini niso prej opazili. Dolga stoletja je bilo vendar isto kamenje v podnožju grajskih ruševin.
Treh rjuh cekinov, ki jih morda pod grajskimi ruševinami še zdaj čuva skrivnostna grajska deklica, gotovo ne bomo nikdar našli, vendar pa njena svetlobna in kamnita oblika kače ter obraz njenega očeta na ruševinah gradu – ostajajo. Ob devetstoletnici Smlednika res nenavadno srečanje s preteklostjo.
Smledniških graščakov davno ni več, njihov mogočni grad je v razvalinah, vendar je ljudska pripoved o graščaku kockarju in njegovi hčeri med domačini še vedno živa.
Povzeto po Dušici Kunaver, Skrivnost zaklete grajske deklice, 2018
Opis izleta je iz novega družinskega vodnika Po poteh ljudskih pripovedi: Izleti ob bregovih Save izpod peresa Dušice Kunaver in Irene Mušič Habjan, ki ga je izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije.
