Sama sem stezice španskega Camina odkrivala že pred štirimi leti, in izkušnja me je zaznamovala. Ne mine dan, da se ne bi vsaj z neznatno mislijo prestavila na širna španska polja, hkrati pa hoja postane način življenja, povezuješ se z drugimi hodci, romarji, popotniki – po zemeljskih poteh in predvsem po Poti Življenja.
Nič manj kot sem bila očarana nad Španijo, sem vedno znova očarana nad našo Slovenijo. Za mano sta prehojeni Gorenjska pot, na kateri sem občudovala alpsko pokrajino, Višarje kot cilj pa so takrat postale gora, na katero se vedno znova vračam. Dolenjska me je v svoj objem sprejela s širjavami svojih vinogradov, šumenjem Krke, očarala me je prelepa Kostanjevico ob Krki.
Nato pa klic Primorske Jakobove poti …
Klic Primorske Jakobove poti sem čakala dolgo, a lansko leto sem že lahko slišala njen šepet. Primorska poteka od Ljubljane do Trsta poteka na 126 kilometrih.
Maj je bil mesec, ko bi se skoraj odpravila na pot, pa sem jo zaradi določenih dejavnikov prestavila. Čakala sem avgustovski dopust ter si želela blagih temperatur. In res, v tednu, ko sem načrtovala začetek poti, so temperature rahlo padle in moji koraki so se tako rekoč že skoraj začeli. Rezervirala sem prenočišča, pripravila nahrbtnik (to je kljub izkušnjam izziv vedno znova) ter avantura se je začela.
Dobesedno …
Večer pred načrtovanim odhodom je nase glasno opozoril moj zob. Grem, ne grem… grem! Predolgo že čakam. Potem pa dvom… mogoče je to znak, da naj prestavim. Zdaj še ne vem zakaj je to dobro, a nekoč se mi bo razkril razlog, da prestavim odhod. Čez dva dni bom šla urediti zob in nato takoj na pot. Se pravi si lahko pred začetkom še malo spočijem- z lahkotnim sprehodom po gozdu diham, uživam ter se prepuščam rahlemu dežju in megli.
Gremo na pot!
Spremljajte 5 dni po Primorski Jakobovi poti nadaljnjih 5 večerov na našem portalu.
