Pri vožnji proti Primorski se je moj pogled vedno ustavljal na tabli za grad Snežnik. Nekaj me je privlačilo, ko sem ga, ljubiteljica gradov, občudovala na slikah. Enkrat si ga pa grem pogledati, sem si vedno govorila. Na zadnjem izletu sem imela razkošje časa in zavila sem z avtoceste. Še kar nekaj deset kilometrov je bilo pred mano, preden sem prišla do vasi Kozarišče in drevoreda pred gradom Snežnik.
Kako čudovit drevored – počutila sem se kraljevsko, ko sem se peljala po cesti, na obeh straneh pa so me pozdravljale pomladno prebujene lipe.
Originalna oprema in egipčanska soba
Grad Snežnik je edinstven muzej bivalne kulture 19. stoletja in eden redkih, ki ima v svojih prostorih originalno opremo. Za posebnost med ambienti velja egipčanska soba. Po treh letih obnove sije v svoji lepoti in priča o bogati zgodovini.
Zgrajen je na skalni vzpetini ob vznožju snežniških gozdov z namenom varovanja pomembne trgovske poti med Kranjsko ter Istro in Kvarnerjem. Nastanek gradu sega med 10. in 11. stoletje, v čas prvih znanih lastnikov, oglejskih patriarhov. Skozi stoletja so se menjavali lastniki in s tem tudi njegova zunanja in notranja podoba. Zadnja lastnica, knežja družina Schönburg-Waldenburg, je grad s posestvom kupila na dražbi in ga sredi 19. stoletja prenovila. Zgradili so še grajska poslopja ter park po zgledu angleških parkov.
Ves v belem
Grad me je takoj prevzel. Skrit, mogočen, ves v belem, kot dragocen zaklad, skrit pred očmi množic. V njegovi okolici vejejo starodavnost, pomenljive zgodbe preteklosti, romantičnost in resnost obenem. Vzela sem si čas za sprehod po njegovem posestvu, si nahranila dušo s pogledi na grad ter se napolnila z mirom.
