Višarje ležijo na 1766 metrih visoko ter že od daleč jih lahko zagledamo, kako se ponosno dvigajo nad italijanskim mestom Trbiž.
So romarski kraj Slovanov, Germanov in Slovanov, ležijo prav na tromeji, ter kot imajo kot take velik simbolni pomen povezovanja različnosti.
Tokrat sem avto pustila že v Trbižu, tako da me je do Žabnic, kjer se uradno začne romarska pot, čakalo še tri kilometre in pol ravnine po na novo urejeni poti za pešce. Jutro je bilo sveže, točno ob sedmi uri zjutraj me je že pozdravilo sonce, in vsa sem bila v pričakovanju lepot.
V snegu je korak težji – na nogah pa dereze
V kraju Žabnice (it. Camporosso) sem si takoj nadela dereze, saj je pot snežena, a zaradi veliko turnih smučarjev, tudi zelo utrjena, tako da je hoja prijetna. V snegu je korak le težji, in tokratni vzpon me je kar namučil. Ob vseh lepotah to ni bilo najbolj pomembno, saj sem z vsem bitjem vpijala lepoto stvarstva, ki me je obdajalo.
Kupi snega, zasnežene smreke, razgledi, ter veliko turnih smučarjev ter pohodnikov je pot naredilo zanimivo ter nepozabno.
Višarska planina z razgledi, belino in soncem
Na Višarski planini prvič stopim iz gozda. Pozdravijo me vršaci, tam zadaj gleda Kamniti lovec, ki sem ga obiskala jeseni, zares je čudovito na tem kraju. Podam se desno v gozd ter do vrha me čaka še kar nekaj strmih ovinkov. A tu se prave lepote šele začnejo, saj stopim v belo pravljico in pomislim: »Boli od lepote.«
Po dobrih treh urah stopim na vrh – najprej do križa, nato v vas, in si ogledam vse njene kotičke ter fotografiram do onemoglosti. Najdem si kotiček, kjer zaužijem malico iz nahrbtnika, ter se nastavljam soncu.
Pred menoj Montaž, Viš, Kamniti lovec, Dobrač, Mangart, Jalovec… vidi se vse okrog in okrog. Ljudi, ki so si dan izbrali za obisk tega edinstvenega kraja, je veliko, po gori odmevajo različni jeziki.
Čeprav vozi gondola, se tudi nazaj vrnem peš po isti poti. Še en dan, ki bo za vedno ostal, mi je bil podarjen!