Najbolj zanimiv del soteske Glinščice je na italijanski strani, kjer je najprimernejše izhodišče za ogled kraj Boljunec (Bagnoli della Rosandra).
Soteska je priljubljena med obiskovalci in ob lepih koncih tedna jo obišče veliko pohodnikov ter plezalcev. Zato so na robu naselja ob informativnem središču in Kulturnem večnamenskem centru France Prešeren uredili brezplačno parkirišče.
Pot v dolino Glinščice vodi skozi naselje in majhno krajevno središče s cerkvijo, privlačnim trgom in nekaj gostišči. Po malo prometni cesti je potrebno hoditi še dober kilometer do gostišča Mario Premuda.
To je najnižje ležeča planinska koča v Italiji in predstavlja izhodišče za hojo v sotesko.
Vabljivi tolmuni
Najbolj priljubljena pešpot vodi ob Glinščici. Sprva jo spremlja ohranjeni del rimskega akvadukta, ki priča o tem, da je bila dolina že davno naseljena. Nekoč je bila to najhitrejša povezava med morjem in notranjostjo. Reka je poganjala več mlinov, ki pa niso mleli le žit temveč tudi začimbe.
Dobrih deset kilometrov oddaljeni Trst je bil namreč pomembno pristanišče, kamor so dovažali eksotično blago iz daljnih dežel.
Dolina Glinščice se ponaša s pestrim živalstvom in rastlinstvom, saj se nahaja na prehodu med celinskim in sredozemskim podnebjem. Presenetljivo lahko naletite na jelene in celo na gamse, jame in votline pa nudijo domovanje številnim netopirjem. Zato je dolina v večjem delu zavarovana kot naravni rezervat.
Pot skozi sotesko se kmalu izvije iz objema gozda in znajdete se v pretežno goli pokrajini. Ponuja se prvinski, neustavljivo privlačen svet, ki vabi, da pogledate vsaj še za naslednji rečni ovinek. Vode običajno ni veliko a vrstijo se tolmuni, slapišča pa tudi občudovanja vreden slap Supet. V tolmunih se je mogoče v toplejših mesecih osvežiti, v nekaterih celo na kratko zaplavati.
Po železniški trasi
V dobri uri ste pri zaselku Botač (Bottazzo), tik ob slovenski meji, kjer ostanki mlinov pričajo o nekdanji dejavnosti. Danes se lahko okrepčate v gostišču, ki je odprto ob koncih tedna. Od tod lahko nadaljujete pot na slovensko stran vse do Kozine, ali pa se po strmi betonski cesti povzpnete do kolesarske steze, ki je urejena na trasi nekdanje železniške proge.
Dobrih dvajset kilometrov dolg odsek proge je od leta 1887 povezoval Istro s Trstom (Hrpelje – Kozina – Trst). Železniška povezava je bila ukinjena po drugi svetovni vojni.
