Bovški Gamsovec, 2392 m, je eden najlažje dostopnih dvatisočakov, ki nas bo osvojil s svojo lokacijo v osrčju Julijcev. Je idealen pohodniški cilj tudi sedaj, v pozni jeseni. Z njegovega travnatega vrha se bomo skoraj lahko dotaknili našega Očaka, hkrati pa nam bo pogled jadral po dolinah Vrata in Trenta globoko pod nami.
Do njega sta možna dostopa iz Trente ali Vrat. Sama sem se tokrat odločila za začetek v Trenti, natančneje v Zadnjici, saj sem si že dolgo želela en vzpon opraviti od tu. Do Zadnjice sem se iz smeri Kranjske gore napotila čez Vršič, nato pa pri 50. serpentini Vršiške ceste pri tabli za Zadnjico zavila levo ter parkirala.
Divje stene
Jutro v Trenti me je pozdravilo v vsej svoji svežini in obetu čudovitega dne. S kapo na glavi sem polna pričakovanja začela tridnevno pohajanje po meni najlepšem delu Julijskih Alp. Pot me je sprva vodila po gozdni cesti, na razcepu pa sem zavila levo proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih. Nekaj časa sem še hodila po gozdu, višje pa so se vedno bolj začele kazati mogočne stene Trente. Vpijala sem ta divji in neokrnjen svet, ki ga je ožarjalo rdeče jutranje sonce in v katerega so prvi vstopili trentarski lovci.
Prispodoba raja
Vzela sem si čas, vmes pomalicala, počivala, veliko fotografirala ter se čudila čudesom narave. Po štirih urah sem prišla do potočka tik pod Kriškimi podi in hvaležno dotočila hladno vodo v bidona. Za naslednjič vem, da mi na Kriške pode ni potrebno nositi polnih steklenic. Še malo naprej in čakalo me je dobro razpoloženje v koči na Kriških podih. Naročila sem si okusno enolončnico, posedela pred kočo, nato pa spet vzela pod pot noge ter se preko kraških podov napotila proti svojemu drugemu cilju tistega dne. Kriški podi so znani po kozorogih, a tokrat sem opazila le dva.
Po slabi uri sem prišla do razpotja Dovška vratca, do vrha Bovškega Gamsovca pa hodila še kakšne pol ure. Vmes je nekaj zajl ter klinov, kar mi je bilo še v posebno veselje. Dan je bil kot umit, igra narave pa tokrat zares veličastna – dolina Vrata v popolni megli, ki je segala točno do sedla Luknja, ki predstavlja mejo med Vrati in Trento. Slednja se je kopala v pozno poletnem soncu in čakala, da se ponovno napotim na njene stezice.
Dan, ki ga ne bom pozabila …