Do tja prispete preko Škofje Loke in Železnikov ter nato sledite tablam – prva vas usmeri levo iz glavne ceste, nato pa se po cesti peljete vse do zadnje hiše v Martinj Vrhu. Sledite smerokazom in kmalu boste na začetku vaše poti.
Pot, ki sem si jo izbrala, za zimo ni bila idealna, saj vodi preko strmega brega, občasno si pomagate tudi z jeklenicami. Pot ni zelo shojena, poleg tega pa se z višjimi temperaturami zna pojaviti kakšen plaz, zato je potrebna previdnost.
Kraljestvo beline – pot na Blegoš
Avtomobil sem pustila ob gozdni poti, gazila nekaj sto metrov po ravnini do kamnoloma, nato pa se vzpela v klanec. Pot na Blegoš iz Martinj Vrha je med bolj strmimi, a prav zato jo imam rada – da mišice začutijo napor in pljuča dovod kisika. Kraljestvo beline v bukovem gozdu me je spremljalo celotno pot. Tod pa so še vedno vidni ostanki Rapalske meje.
Kot na veliki žogi
Kmalu sem prišla do kraja Črni Kal, priljubljenega izhodišča za Blegoš. Do vrha je označeno uro in pol hoje, sama sem s hitrim korakom uspela priti v manj kot uri. Pred mano se je v vsej svoji belini bleščal neporasli vrh. Tu se vedno počutim kot na veliki žogi, ki nudi dih jemajoče razglede okrog in okrog! Zato tako rada pridem sem!
Njegov vrh je prostran, neporasel in končno sem se lahko nastavljala opoldanskemu soncu, že pomladno toplemu.
»Le kjer si bil peš, si bil zares«, je povedal že Goethe. Z radostjo v srcu sem se vrnila v dolino. Podarjen mi je bil še en dan tam gor.
