Osteopatija, komplementarna zdravstvena veda z več kot 140-letno tradicijo, je zaradi svoje učinkovitosti, celovitosti in varnosti obravnave hitro postala priljubljena in se iz ZDA razširila po večjem delu razvitega sveta. Pri diagnosticiranju in izvajanju terapije uporablja izključno delo z rokami.
»Osteopatija deluje na živčno-mišično-skeletni sistem z namenom izboljšati prizadeto oziroma zmanjšano funkcijo, vključuje pa anamnezo, pregled, postavljanje osteopatske delovne diagnoze s prognozo, izvajanje terapije in svetovanje,« pojasnijo v Društvu osteopatov Slovenije. Poudarijo, da je osteopatovo delo osredotočeno na strukturo telesa (kosti, sklepi, mišice) ter da je terapija varna in naravna. Zanjo je značilen skrben pristop k individualnim potrebam posameznega pacienta v vseh fazah življenja od rojstva do starosti.
Celosten pristop
Za osteopatijo so, kot poudarjajo osteopati, značilne do podrobnosti dodelane ročne tehnike in definirana načela, na podlagi katerih deluje. Pristop je celosten, saj išče vzrok funkcionalne motnje, pri tem pa ne obravnava samo simptomov. Na prvi konzultaciji osteopat opravi anamnezo, kjer s splošnim zdravstvenim znanjem presodi, ali je pacient primeren za osteopatsko obravnavo oziroma ali je potrebna napotitev k zdravniku ali drugemu zdravstvenemu delavcu. Če je pacient primeren za obravnavo, sledi pregled, ki vsebuje analizo telesne drže, osteopatske, ortopedske in nevrološke teste ter postavi osteopatsko delovno diagnozo. Tej sledi terapija, ki vključuje tehnike na mehkih tkivih, mišicah, fasciji, specifične tehnike na malih sklepih hrbtenice ter tehnike za izboljšanje gibljivosti večjih sklepov. Edinstvenost osteopatskega pristopa je sočasna uporaba prijemov, ki skrbijo za nenehno kroženje limfe in krvi, kar pomembno pripomore k učinkovitosti terapije. Med terapijo osteopat opazuje pacientovo telo in prilagaja intenziteto terapije. Sledi razlaga mnenja pacientu in svetovanje.
Osteopatski principi
-
Celostno zdravje je odvisno od zdravja telesa, uma in duha.
-
Telo ima sebi lastno sposobnost ohranjanja zdravja.
-
Vsaka telesna struktura je odvisna od svoje funkcije in obratno.
-
Glavni poudarek je zdravljenje pacienta kot celote in ne le njegove bolezni.
Pozornost ni usmerjena v bolezen
Kot druge zdravstvene vede tudi osteopatija znanje o človeškem telesu črpa iz študija anatomije, fiziologije ter patologije, a, kot poudarjajo osteopati, s to razliko, da je pri obravnavi pacienta pozornost usmerjena v iskanje zdravja in ne v bolezen. »Osteopat pacientove znake in simptome obravnava le kot ključ, s katerim si pomaga pri iskanju in razumevanju vzroka za nastanek težav in posledičnih kompenzacij,« dodajo v društvu in poudarijo, da osteopat ne zdravi, temveč vrača zdravje.
Skladno z zapletenostjo človeškega telesa so se razvile tri glavne smeri osteopatije: strukturalna, visceralna in kranialna osteopatija. »Navkljub navidezno drugačnemu pristopu je osteopatom skupna filozofija, principi in znanje vseh treh pristopov, ki tvorijo popolno profesionalno in osebnostno podobo osteopata,« pravi osteopat Nejc Mikič.
Strukturalna osteopatija
Strukturalna osteopatija obravnava sklepe, mišice, vezi in ovojnice, pri tem pa upošteva vse povezave med temi tkivi – anatomske, nevrološke, vaskularne in limfatične. Med strukturalne tehnike sodijo: mobilizacija sklepov, mišično-energetske tehnike, manipulacija fascije, masaža globokih tkiv, manipulacija perifernega živčnega sistema, pozicijsko sproščanje in harmonične tehnike. Strukturalni pristop najpogosteje pomaga pri kroničnih bolečinah v hrbtenici in okončinah, mio-fascialnih bolečinskih sindromih, degenerativnih spremembah sklepnih in obsklepnih struktur, preobremenitvenih sindromih, posttravmatskih poškodbah, išiasu, športnih in poklicnih poškodbah ter nepravilni telesni drži.
Visceralna osteopatija
Tehnike visceralne osteopatije so usmerjene v popravljanje položajev, odpravljanje napetosti gladkih mišic, dreniranju zamašenih izvodil in splošno izboljšanje prekrvitve organov. »Vsak organ kot skupek različnih tkiv deluje znotraj specifičnega sistema, sistemi pa med seboj sodelujejo, komunicirajo in se dopolnjujejo – kar eden začne, drugi konča in obratno. Že majhno popuščanje ene mišične zaklopke znotraj prebavnega trakta vpliva na dihalni aparat, ventilacija vpliva na obtočila, ta pa na izločala,« osteopati pojasnijo prednost obravnave, ki upošteva vse posredne in neposredne povezave med obnašanjem organa in drugimi aparati – položaj hrbtenice vpliva na položaj organa in okolne strukture, spinalni živci prenašajo senzorične, motorične in visceralne dražljaje, žile na svoji poti prečkajo ovojnice, vezi, mišice, organe …
Pristop visceralne osteopatije najpogosteje pomaga pri zgagi (GERB), sindromu razdražljivega črevesa (iritabilni kolon), napihnjenosti, zaprtosti, zamašenih izvodilih, dihalnih stiskah, astmi, boleči menstruaciji ter težavah pri požiranju (disfagija).
Kranialna osteopatija
Kranialna osteopatija na podlagi zaznavanja sprememb ritma znotraj ovojnic centralnega živčnega sistema deluje prek uravnavanja pritiskov vzdolž celotnega aksialnega skeleta – lobanje, hrbtenice in križnice. »Z zelo nežnimi in prijetnimi prijemi se vpliva na kroženje likvorja, plastičnost majhnih sklepov in lobanjskih šivov ter na prenos informacij iz centralnega v periferni živčni sistem (in obratno),« pravijo osteopati. Zaradi neinvazivnosti prijemov se lahko kranialna osteopatija izvaja na dojenčkih, nosečnicah in starostnikih, posebno mesto pa ima tudi pri reševanju težav, povezanih s psihičnim nelagodjem. Cilj terapije je izboljšati delovanje centralnega živčnega sistema, ki uravnava in ohranja mehanizme fiziološkega ravnovesja v telesu. Najpogosteje pomaga pri nespečnosti, depresiji, anksioznosti, glavobolih, vrtoglavici, šumenju v ušesih, kroničnih bolečinah ter pri pripravi na porod.
Osteopatija velja za eno izmed najbolj varnih in neinvazivnih metod zdravljenja, pri kateri so možnosti resnih zapletov zelo majhne, zagotavlja osteopat Nejc Mikič.