Prva osteopatska šola v Evropi, ki je bila ustanovljena leta 1917 v Londonu, deluje še danes, v Sloveniji pa je področje zakonsko še vedno povsem neurejeno. O tem in osteopatiji smo se pogovarjali z Nejcem Mikičem, osteopatom iz Hiše osteopatov in podpredsednikom Društva osteopatov Slovenije.
Na kakšne ovire naleti osteopat v Sloveniji in kdo jih postavlja?
Neevropska, zastarela in diskriminatorna zakonodaja onemogoča izvajanje osteopatije diplomiranim osteopatom z opravljenim magisterijem. Zakonsko v Sloveniji izvajalec osteopatije potrebuje diplomo medicinske fakultete (podobno je v EU urejeno le še na Madžarskem, Poljskem in v Latviji). V večini razvitih evropskih držav je osteopat samostojen poklic, za kar si prizadevamo tudi v Društvu osteopatov Slovenije. Letos se bomo srečali z ministrom za zdravje prav z namenom spremembe tega zakona.
Strahu, da bo zdravnikom zmanjkalo dela, ni. Težko rečem, ali gre za hudobno nagajanje ali preprosto za pomanjkanje znanja in razumevanja celotne komplementarne in alternativne medicine pri uradni medicini. Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016−2025 ima v načrtu ureditev tega področja – leta 2018 je bila v načrtu tudi ureditev osteopatije, vendar predlog zakona ni temeljil na strokovnih smernicah, ki veljajo v Evropi. Zakonodajalec se ni posvetoval s strokovnjaki s tega področja, zato je poskus spremembe zakona propadel.
Osteopat naj postane reguliran poklic
Želimo doseči, da bi postal poklic osteopata v Sloveniji reguliran in da bi ta poklic lahko opravljali le strokovnjaki, ki izpolnjujejo zahteve osteopatskega CEN-standarda. S tem želimo zagotoviti varnost in strokovnost pri izvajanju dejavnosti osteopatije, so zapisali predlagatelji spremembe zakona, Društvo osteopatov Slovenije.
Kako pa je to urejeno drugje po Evropi?
Leta 2015 je bil sprejet CEN-standard EN16686 o storitvah osteopatov, katerega podpisnica je tudi Slovenija. V standardu so navedeni pogoji, ki jih mora za opravljanje osteopatske prakse izpolnjevati nekdo, ki ima zdravstveno izobrazbo, in pogoji za nekoga, ki je nima. V Evropi je trenutno status urejen v 12 državah, vsako leto pa se jim pridružita še vsaj dve ali tri.
Kot zdravnik bi torej pri nas lahko izvajali osteopatijo, kot osteopat pa ne?
Tako je. Ne samo, da pri nas področje ni urejeno, za izvajanje bi moral biti zdravnik – kot tudi za kitajsko medicino, kiroprakso in homeopatijo. Žena je zdravnica in bi, karikiram, z nekajtedenskim tečajem lahko izvajala osteopatijo, jaz z opravljenim akreditiranim štiri tisočurnim integriranim magistrskim osteopatskim študijem, ki vključuje tisoč ur klinične prakse, pa ne. Hkrati vem, da sta pri osteopatiji interpretacija in filozofija pogleda na človeka precej drugačni kot v klasični medicini. Pri osteopatiji je poudarek na celostnem pogledu na zdravje človeka. Tudi fizioterapija, ki jo zdaj študiram, na človeka gleda nekoliko drugače. Največji absurd pri vsem je, da mi je Slovenija s štipendijo omogočila študij osteopatije v Angliji, zdaj pa mi ne podelijo licence, ker nisem zdravnik!
Zakaj študirate fizioterapijo?
Predvsem zaradi zakonodaje oziroma ureditve statusa, želim pa tudi več znanja na področju terapevtske vadbe. V Sloveniji (???? – Angliji) imam priznano sedmo stopnjo zdravstvene izobrazbe (integrirani magistrski program), zdaj pa delam triletno šolo, ki mi bo omogočila, da bom postal zdravstveni delavec tudi v Sloveniji. Nekoliko absurdno, se vam ne zdi?
Je osteopatija nadgradnja fizioterapije?
Ne moremo govoriti ravno o nadgradnji, saj je osteopatija samostojna veda. Da odkrijemo vzrok posamezne težave, je pogosto treba pogledati tudi drugam, ne le mesto bolečine. Dejstvo pa je, da se v tujini veliko fizioterapevtov pozneje odloči za študij osteopatije, obratno skoraj nikoli. V Sloveniji fizioterapevti delajo predvsem z vajami in aparaturami, manualno (z rokami) precej manj, čeprav se v zadnjih letih tudi to počasi izboljšuje, osteopatija pa je že v osnovi manualni pristop. Delno sta sorodni, se pa fizioterapevti ne ukvarjajo z vsem, s čimer se osteopati, in obratno. Veliko tujih fizioterapevtov pove, da z aparati delajo precej manj kot z rokami, saj so z manualnim pristopom bolj učinkoviti. V idealnem svetu bi fizioterapevti in osteopati sodelovali, saj je učinkovitost tako daleč najboljša. Prihodnost zdravljenja je v sodelovanju med različnimi zdravstvenimi poklici, saj vsaka veja zdravstva doda k učinkovitosti zdravljenja svojih pacientov!
Tudi zdravstveni sistem bi torej imel koristi od osteopatije.
Vsekakor! Zdravstveni sistem prihrani ogromno – pri dojenčkih, pri operacijah, operacija se zamakne, okrevanje je krajše, možnost zapletov veliko manjša, zadovoljstvo pacientov pa večje. Na nekem kongresu je angleški ortoped povedal, da od 20 pacientov, ki mu jih napotijo na operacijo, enega ali dva operira takoj, druge pa napoti na fizioterapijo ali osteopatijo in jih morda operira pozneje ali pa sploh ne. Je pa osteopatija tudi v tujini večinoma samoplačniška.
Bi se vi odločili za delo na koncesijo?
Če bi v trenutnih razmerah omogočili osteopatijo na koncesijo, bi bile lahko v hipu čakalne vrste za 10 let, saj so primerno izobraženi le trije ali štirje Slovenci. To pa nima nobenega smisla. Slovenija potrebuje na tem področju dolgoročno zdravstveno vizijo. Najprej je treba vzpostaviti primeren akreditirani univerzitetni študijski program, ki bo omogočal šolanje osteopatov po CEN-standardih.
Kaj pričakujete od sestanka z ministrom?
Da bi evropski osteopatski CEN-standard vnesli v slovensko zakonodajo in s tem omogočili primerno izobraženim osteopatom izvajati poklic. Trenutni zakon diskriminira vse, ki niso zdravniki, so pa osteopati, in je hkrati povsem neprimerljiv z razvitim delom EU. Onemogoča razvoj osteopatije v Sloveniji in s tem odreka državljanom pravico do izbire zdravljenja. Želimo si urediti svoj poklic, kot je ta urejen v razvitem delu EU.
https://www.medimaj.com/