Okrog 45. leta se hormonske spremembe začnejo pojavljati tako pri ženskah kot tudi pri moških. Ker močno vplivajo na kakovost življenja, ne smemo upati, da bodo minile same od sebe, temveč jih moramo čim bolj omejiti in ublažiti.
Po definiciji Severnoameriškega menopavznega združenja je menopavza obdobje, ki označuje konec menstruacije in plodnosti, o njem lahko govorimo po odsotnosti menstruacije v 12 zaporednih mesecih. Je naraven pojav, povezan z zmanjšanim delovanjem jajčnikov, zaradi česar se zmanjša tudi raven hormonov. Ženske v tem obdobju preživijo kar tretjino svojega življenja, zato je zelo pomembno, da intenzivne telesne in duševne spremembe uravnavajo in spremljajo.
Po podatkih ginekologov v povprečju ženske v menopavzo preidejo v 52. letu starosti, a lahko naravna menopavza nastopi tudi že prej, po 40. letu, v redkih primerih še prej. Pojav je večinoma povezan z genetiko, lahko pa je tudi povzročen z ginekološkimi posegi, kot je odstranitev jajčnikov. Proces prehoda v menopavzo lahko traja več let. Neravnovesje hormonov se lahko izrazi v oblivih vročine, nočnem znojenju, glavobolih, razbijanju srca, vrtoglavici, bolečinah v želodcu, utrujenosti … Med simptome menopavze spadajo tudi motnje razpoloženja in koncentracije ter manjša želja po spolnih odnosih.
Perimenopavza je obdobje pred nastopom menopavze, ki lahko traja šest ali več let. Začne se z nastopom sprememb v menstruacijskem ciklusu ter drugih simptomov, povezanih z menopavzo, in se razteza skozi menopavzo do enega leta po menopavzi.
Prezgodnja menopavza se pojavi pri štiridesetem letu ali pred tem, lahko je posledica genetike, avtoimunske bolezni, zdravstvenih postopkov ali zdravljenja.
Predmenopavza je časovno obdobje od pubertete (od začetka, pojava menstruacije) do menopavze.
Pomenopavza je razpon časa po menopavzi.
Začasna menopavza je izraz, ki opisuje začasno ustavitev menstruacij. Nastane lahko zaradi visoke stopnje stresa, pretiranih diet in postov, jemanja zdravil in podobno.
Zdravljenje s hormoni ni primerno za vsako žensko
V jajčnikih se v tem obdobju tvori čedalje manj spolnih hormonov. Organizem se na to odzove tako, da vlogo izločanja teh hormonov prevzamejo druga tkiva in organi. V tem obdobju je lahko moteno tudi delovanje ščitnice, poveča se tveganje za aterosklerozo, zviša se vrednost holesterola v krvi. Zmanjša se gostota kosti, kar lahko privede do osteoporoze.
Čeprav se za zdravljenja s hormoni v času menopavze ženske nerade odločajo (s hormoni se zdravi približno 10 odstotkov vseh žensk v menopavzi), dr. Aleksander Merlo, strokovnjak za neplodnost, opaža, da ti lahko precej dvignejo kakovost življenja. Kot je povedal za eno od komercialnih televizij, pa tovrstno zdravljenje ni primerno za vsako žensko. »Brez preverjenega statusa dojk in drugih zdravstvenih kazalnikov hormonske terapije ne predpisujem,« je poudaril. Med stranskimi učinki zdravljenja menopavze s hormoni je med drugimi tudi rahlo povečano tveganje za nastanek raka na dojki.
Pri moških nivo testosterona začne upadati že po končani puberteti
Medtem ko je menopavza za vse ženske neizbežna, pa je andropavza, torej moška menopavza, sicer prav tako povezana z nižanjem hormonov, bolj selektivna in pomeni obratni proces od pubertete. Urolog Marko Lovšin pojasnjuje, da obdobje med 40. in 45. letom za moške predstavlja prehodno obdobje, v katerem se pojavijo simptomi nižanja moških hormonov, imenovanih androgeni. Te predstavlja testosteron, skupaj z metaboliti. »Kot skupina steroidnih hormonov stimulirajo razvoj primarnih in sekundarnih spolnih znakov moškega,« pravi Lovšin. Nivo testosterona sicer začne upadati že po končani puberteti, nižanje koncentracije pa je po 30. letu približno za en odstotek na leto. »Povezano je z nizom fizioloških sprememb, kot so zmanjšanje libida, zmanjšano število spolnih odnosov, motnje erekcije, neplodnost, spremembe v telesni konstituciji, manjša telesna in obrazna poraščenost in osteoporoza,« našteje urolog. Pojavijo pa se lahko tudi psihične spremembe.
Tudi za moške je hormonsko zdravljenje smiselno
Tudi za moške obstajajo hormonski nadomestki v obliki sintetičnega testosterona, na voljo pa so v oralni (zdravilo se daje v usta, kjer se zadrži), sublingvalni (zdravilo se daje pod jezik), transdermalni (zdravilo se vnaša skozi kožo) in intramuskularni-depo (zdravilo se vbrizga v mišico) obliki. Kot pove Lovšin, je boljša kot oralna injekcijska oblika, ki se tudi najpogosteje uporablja. Depo preparat lahko dajemo vsake tri mesece. Poleg tega je možno tudi dnevno nanašanje testosterona na kožo v obliki gela. Najpogostejše uporabljena oblika je testosteron enentat ali cipionat, pojasni Lovšin. Zelo pogosto se za zdravljenje andropavze uporabljajo tudi kožni obliži, ki izločajo sintetični testosteron.
A kljub temu, da je nadomestno zdravljenje s testosteronom pri moških z dokazano andropavzo varno, je, kot pravi Lovšin, potreben natančen nadzor med zdravljenjem. Poleg tega se zdravilo ne sme uporabljati pri moških z normalnimi vrednostmi testosterona.
